Mladika v digitalni knjižnici
Domoznanski oddelek Knjižnice Ivana Potrča Ptuj je na domoznanskem portalu Kamra, objavili zgodbo o zgodovini ptujske Mladike - lepotice ob Dravi.
Domoznanski oddelek Knjižnice Ivana Potrča Ptuj je na domoznanskem portalu Kamra, objavili zgodbo o zgodovini ptujske Mladike - lepotice ob Dravi.
2. oktobra 2012 je šola praznovala 110 let delovanja.
Z Lepotico ob Dravi so leta 1902 Ptujčani poimenovali novo šolsko stavbo, zgrajeno v secesijskem slogu. Njena lepota se je ohranila vse do današnjih dni, prav tako pa tudi njena namembnost, saj je »hram učenosti« že 110 let.
V tem času so številne generacije nabirale svojo učenost in življenjske modrosti pod vodstvom učiteljev, ki so času in državi primerno skušali vzgojiti dobre člane družbe. Šola je bila zgrajena v času Avstro-Ogrske. Delovala je v času Kraljevine Jugoslavije. Prestala je okupacijo nacistične Nemčije, iz katere je prišla močno poškodovana. Obnovili so jo v drugi Jugoslaviji in na koncu je leta 1991 dočakala samostojno državo Slovenijo. Doživela je dve svetovni vojni in vojno za samostojno Slovenijo.
Učitelj geografije in zgodovine Franc Golob je v uvodu kot avtor publikacije Album pripoveduje, ki je izšla ob stoletnici Mladike, predstavil kratek zgodovinski oris lubilanta:
»V novozgrajeni stavbi sta dobili svoje prostore dve šoli, in sicer dekliška ljudska šola (Mädchen Volksschule) in dekliška meščanska šola (Mädchen Bürgerschule). V obeh je bil učni jezik nemški. Dekliška ljudska šola je bila v začetku skupaj z mešano okoliško osnovno šolo. Od nje se je začela postopoma ločevati leta 1873, dokler ni postala leta 1877 samostojna štrirazredna mestna dekliška šola. Do leta 1896 je prerasla v sedemrazredno. Okoliška šola je tako postala premajhna, zato je ptujski mestni svet sklenil postaviti novo. V njo se je mestna dekliška ljudska šola vselila takoj leta 1902.
Istega leta, to je leta 1902, je bila ustanovljena še dekliška meščanska šola, ki je tudi dobila svoje prostore v novi zgradbi.
Za učenke, ki so bile doma izven Ptuja, so isto leto del zgradbe namenili še nemškemu dekliškemu domu (Deutsches Mädchenheim). Na razpolago je dobil celotno tretje nadstropje (mansardne sobe) in del drugega nadstropja. Za gojenke doma in absolventke dekliške meščanske šole so uvedli v začetku šolskega leta 1906/07 enoletne tečaje, s katerimi so si dekleta pridobila zaključno izobrazbo gospodinjske in trgovske smeri.
Po razpadu Avstro-Ogrske leta 1918 je višji šolski svet uvedel v ljudski dekliški šoli slovenski jezik in jo postopoma do leta 1921 spremenil v deško in dekliško šetstrazredno šolo. V slovensko šolo se je spremenila tudi dekliška meščanska šola. Imela pa je premalo vpisa, zato so jo združili leta 1928 z deško meščansko v mešano meščansko šolo Maksa Pleteršnika. Ta je potem delovala vse do druge svetovne vojne. Njen cilj je bil izobraževati učenke in učence za potrebe obrtnikov in trgovcev. Učence je pripravljala na razne obrtne poklice in za delo v trgovinah.
Nemški dekliški dom je takoj po prvi svetovni vojni postal slovenski dekliški zavod z imenom Mladika. Ime se je ljudem zelo hitro priljubilo in z njim poimenujejo celotno stavbo. Že pred vojno gojenk ni bilo veliko, po njej pa jih je bilo vsako leto še manj. Tudi poskus šolskih sester iz Maribora, ki so dom prevzele leta 1928 in so za dodatno dejavnost uvedle še kmetijsko šolo, ni prinesel večjega vpisa. Zato je mestna občina leta 1931 zavod Mladika ukinila, prostore pa dodelila vedno številčnejši meščanski šoli Maksa Pleteršnika.
Med drugo svetovno vojno so Nemci v Mladiki obdržali samo meščansko šolo. Učence ljudske šole pa so ločili po spolu in združili vse dečke v nekdanji deški mestni šoli, deklice pa v okoliški ljudski šoli.
Šolska zgradba Mladike je bila ob koncu 2. svetovne vojne močno poškodovana, ker so jo zadele bombe, ki so bile namenjene železniškemu mostu. V njej pouk ni bil možen, zato je nova oblast leta 1945 organizirala osnovnošolski pouk na večih lokacijah: del pouka je bil v prostorih deške šole, ki je bila še najmanj poškodovana, del v zasilno obnovljeni okoliški šoli, ki je je manjkala več kot polovica, del pa je bil v popoldanskem času v prostorih gimnazije. Pomanjkanje prostora je narekovalo obnovo Mladike. O njej so se dogovorili januarja 1946, končana pa je bila po dveh letih in 31. oktobra 1948 so jo svečano na novo odprli in to kljub temu, da so fasado končali šele leta 1951. V stavbo so se vselili vsi ptujski osnovnošolci, saj so ustanovili združeno osnovno šolo, ki se je kratko imenovala Osnovna šola v Ptuju.
V letu 1958 je prišlo do preureditve šol. Z ukinitvijo nižjih gimnazij so na Ptuju nastale štiri osemletne osnovne šole. V poslopju Mladike sta dobili svoje prostore osnovna šola Tone Žnidarič in osnovna šola Jože Lacko. Osnovna šola Franc Osojnik je gostovala v popoldanskem času v prostorih gimnazije in v novi začasni zgradbi na Potrčevi cesti, v kateri je pozneje nastal vrtec.
Na Bregu je bila ustanovljena šola Ivana Spolenaka.
V šolskem letu 1961/62 sta se šoli Tone Žnidarič in Jože Lacko združili v enotno šolo Tone Žnidarič. Takrat je bilo v 38-ih oddelkih kar 1382 učencev. Prostorska stiska se je nekoliko omilila z dograditvijo nove šolske stavbe za osnovno šolo Franca Osojnika, in sicer v letu 1964. Šola Tone Žnidarič je imela še vedno 33 oddelkov. Leta 1977 se ji je priključila podružnična šola Vitomarci, naslednje leto še osnovna šola Trnovska vas in šola Tone Žnidarič je postala centralna šola, ki je imela zopet blizu 1300 otrok. Prostorska stiska se je delno razrešila šele v šolskem letu 1979/80, ko je bila na Ptuju ustanovljena še četrta osnovna šola, in sicer osnovna šola Olge Meglič v izpraznjenih prostorih ptujske gimnazije. Nova šola je prevzela del otrok šole Toneta Žnidariča in del šole Franca Osojnika.
V samostojni državi Sloveniji je prišlo do vsebinske prenove šol in tudi do nekaterih preimenovanj. Svet osnovne šole Toneta Žnidariča je na seji julija 1991 sprejel sklep, da se naj šola imenuje osnovna šola Mladika. Ta sklep je mestna občina Ptuj potrdila novembra istega leta. Zanimivo je, da na Ptuju prej nikoli ni bilo osnovne šole , ki bi se uradno imenovala Mladika. Tako ime si je nadel dekliški dom po prvi svetovni vojni in po njem so Ptujčani potem leta in leta imenovali celotno zgradbo. Če danes vprašaš starejše Ptujčane, v katero šolo so hodili, bodo ponosno rekli:"V Mladiko".«
Spremembe na vseh ravneh življenja so gonilna sila napredka in današnje družbe. Ljudje so vedno bolj informirani, izobraženi, naše potrebe se nenehno spreminjajo, zato je tudi šola nujno podvržena razumevanju in uvajanju sprememb. Na naši šoli uvajamo spremembe predvsem z vidika kakovosti izobraževanja in vzgajanja.