Ko se starši znajdete v vlogi učitelja, je povsem razumljivo, da vas morda kdaj »zasrbijo prsti«. Da bi nekaj (malega) naredili namesto njih, seveda v skrbi za dobrobit otroka. Včasih pa si tudi odrasli kdaj zaželimo sesti nazaj v šolske klopi. Pomoč je seveda dobrodošla in pri učencih nižjih razredov celo potrebna. Ampak, ni vsaka pomoč prava in tudi želeti preveč pomagati ni vedno koristno. Hoteti dobro lahko namreč doseže nasprotni učinek. V razmislek bom zapisala svoja opažanja na področju likovne umetnosti. Želim si in upam, da bo zapis sprejet dobronamerno, kot takšen je namreč mišljen, če pa vas na trenutke nasmeji, pa še toliko bolje.                        

 

 Gabrijel Stupica, Brez naslova. Slikarja je navdihovala hči, bila mu je model sama ali s svojimi igračkami. 

V besedilu bom navajala risanje, mišljeno pa je za vsa področja ustvarjanja (slikanje, grafiko, kiparstvo ipd.) in za pripravo vizualnih vsebin – plakatov, PowerPoint predstavitev …

KAJ NE?

Ne rišite namesto otrok in ne rišite na njihove izdelke. To lahko otroku zbije samozavest, ker dobi občutek, da ni narisal dovolj dobro, da ne zna. V resnici tudi ne zna narisati tako kot vi in najbrž ne ve, da je to zaradi tega, ker ste starejši od njega. Ja, ja, v njegovih letih najbrž tudi vi niste risali kaj dosti drugače, kot riše sedaj on ☺.

Ne govorite v smislu: »To ni prav.« Pokažite mu kakšen primer in naj najde rešitev sam, ponosen bo, ko bo sam odkril, kaj še lahko izboljša.

»Naš otrok ni za likovno, ne zna lepo risati« Tega ne govorite v prisotnosti otroka; slišal bo in zakoreninilo se bo vanj. Ne govorite niti o sebi tako, da ima to po vas (verjemite, pogosto to slišim ☺). Zna vaš otrok, znate vi, vleči črte?!? To pomeni, da znate risati.

 »To je lepo.« »To je grdo.« Namen umetnosti ni, da bi bila lepa. Namen umetnosti je, da se človek skozi njo izraža.

Ne ponujajte otroku pobarvank. Le-te škodijo na več področjih. Pogosto so likovno vprašljive že same po sebi, če se bolj grobo izrazim, lahko rečem, da so preštevilne »kičaste«. Otroci pa te podobe hitro sprejmejo. Pobarvanke so »ubijalci« ustvarjalnosti številka ena! V vsakem primeru – pobarvanke s kvalitetnimi ali nekvalitetnimi podobami – otrok dobi občutek, da ne zna tako »lepo« risati, kar mu zbija samozavest. Če želite, da vaš otrok »trenira« natančno barvanje, motoriko – naj sam nariše risbo in jo pobarva/kolorira. Ko želi pobarvanko, vztrajajte pri odločnem NE. Za grafomotoriko pa se tudi na spletu najdejo številne kvalitetne vaje in vajenice.

Ne prehitevajte otrokovega razvoja. Se vam je že zgodilo, da ste otroku skušali dopovedati, da ima hiša napušč, da ne teče po stenah ☺? Da dimniki niso po strani? Otrok bo v svojem razvoju, prej ali slej, sam prišel do te ugotovitve. Če pa vas to zares spravlja »ob živce«, opazujte hiše, ko greste na sprehod. Naj otrok opisuje, kako so grajene. Naj predstavi, kakšna je njegova sanjska hiša in naj jo nariše. Potem pa držite pesti, da bo streha na njegovi hiši imela napušč ☺. Če ga ne bo, vas bo presenetil, ko boste najmanj pričakovali, vmes pa bo narisal še stotine takih, ki jih ne pričakujete – takrat se »grizite« v ustnico in ne komentirajte. Sicer pa, moderna gradnja hiš – kot da so hiše grajene po načrtih petletnikov. Glede postrani dimnikov pa je tako – otroci imajo prirojeno potrebo po pravokotnicah – poglejte si njihove risbe, dimnik je pravokoten na streho. »Prima fora«, kajne?

Odločen NE šablonskim rešitvam. Se vprašate, kaj pa je mišljeno s tem? V praksi to pomeni nič drugega kot: sonček v kotu, dim, ki se kadi iz dimnika, dva polkroga za ptice v letu, pripete zavese na oknih, rožice s krogom in »oblačkom okrog njega«, drevesa s krošnjo zelenega »oblačka«, srčki tu in srčki tam ter še in še in še. Včasih ne vemo, kdaj otroci te podobe poberejo, slej ko prej jih, in hitro se jih oprimejo.

Ne izdelujte plakata namesto otroka. Prekinite krog vrhunskih plakatov in PowerPoint predstavitev, ki jih izdelujejo starši. Naj vaš otrok naredi plakat sam, učitelj pa naj bo tisti, ki bo ta učenčev trud opazil. Pri plakatih namreč ne gre za tekmovanje, čigav starš naredi boljšega ☺. Otrok s samostojnim opravljanjem domačih nalog dobiva učne in delovne navade, obenem pa si privzgaja odgovornost.

KAJ JA?

Spodbujanje otroka v smislu: »Poglej svoj izdelek, na enem delu lista imaš veliko praznega prostora.« »Tvoja risba zaenkrat deluje nedokončano, razmisli, kaj bi še lahko dodal/-a.« »Poglej moj pulover, kakšen vzorec ima, se ti zdi, da bi lahko na tvoji risbi oblačila dopolnil?« …

Berite mu, kažite  kvalitetne ilustracije. Pri tem naj vam bo vodilo, da niso vse stare knjige dobro ilustrirane, prav tako ne, da so vse nove. Prelistajte jih in ocenite po občutku. Nekaj slovenskih vrhunskih ilustratorjev: Lila Prap, Marjanca Jemec Božič, Damijan Stepančič, Alenka Sotler, Zvonko Čoh, Matjaž Schmidt, Tomaž Lavrič, Hana Stupica ... Pa še to, skoraj si upam staviti, da nobena zgodba, v kateri nastopajo samorogi, ne more biti ravno kvalitetna.

Ustvarjajte skupaj z otroki, a na svojem listu  - razen seveda, če gre za skupno likovno delo. Pazite, da ne vnašate šablonskih podob, ki bi jih otrok lahko v bodoče posnemal.

»Poglej tole.« Pogovarjajte se z otrokom, ko ste na sprehodu v mestu, naravi. Opozarjajte ga na zanimive stavbe, mimo katerih hodimo vsak dan, pa jih ne »vidimo« (dokler pred njimi ne stoji skupina turistov), na drevesa, veje, barvo jesenskih listov, kakšnih zanimivih oblik so kopasti oblaki in kaj v njih vidite …

Peljite ga na kakšno razstavo v galerijo. Če bo razstava sodobne umetnosti in niste pristaš le-te: pustite otroku, da vam pove svoje mnenje. Morda bo njemu bliže tudi zato, ker nima predsodkov. In tudi, ker je umetnost odraz časa, v katerem živimo, otroci pa po navadi to bolje sprejmejo. Vedno pa se lahko korektno izmuznete z opazko: »Zanimivo.« ☺ Pa še to, ni (toliko) pomembno, kaj je umetnik želel z delom povedati/sporočiti, pomembno je, kaj vi doživljate ob umetniškem delu, kakšne asociacije vam prebudi. Na voljo je tudi veliko virtualnih ogledov galerij in razstav iz naslonjača.

Ponudite mu različna risala in možnosti ustvarjanja. Mali otroci bodo na primer risali s prstki po packah zelenjavne juhice – kako posrečeno; razen če ste redoljubnež, potem se ozrite proč in pobrišite, ko bo otrok že pri kockah.

Pustite otroku domišljijo tako dolgo, dokler »mu dogaja«. Čas za poustvarjanje bo prišel in ta še zdaleč ni tako pristen in posrečen kot ravno čas, ko otrok neobremenjeno riše po svoje in mu domišljija dela »100 na uro«. Umetnik Pablo Picasso je že kot otrok risal kot veliki mojstri. Nekoč je dejal, da se je vse življenje trudil, da bi risal kot otrok, torej z domišljijo, navdušenjem, preprosto in iskreno.

Ko bo otrok želel risati po opazovanju, vam pa se zdi, da niste najboljši zgled za ustvarjanje. Naj riše, kar vidi v prostoru in pred sabo. Poiščite kvalitetna umetniška dela/reprodukcije. Stric Google najde marsikaj, če vpišete 100 najbolj znanih slikarjev ali kaj podobnega. Ali pa naj otrok riše embalaže po opazovanju (pobrskajte po Pop art) in boste videli, da je umetnik Andy Warhol s tem zaslovel. Lahko pa si seveda pomaga tudi s fotografijo.

Igrajte se z otrokom igre z risanjem: Pictionary, Activity, risanje miže, risanje z nasprotno roko, risanje s prstom po zraku ...

Vzemite majhen blokec (skicirko) in risalo, ko ste namenjeni na (otroku) dolgočasen obisk, na pregled pri zobozdravniku ipd. Namesto brskanja po telefonu naj riše.

Verjemite, ni lahko na likovnem področju, sploh s kvaliteto. Obdaja nas veliko podob brez umetniške vrednosti (»kiča«), slabo ilustriranih risank in podobno. Če pa ste pristaš misli, da je likovna umetnost pač predmet v šoli, pa v razmislek dodajam: besedi likovna ustvarjalnost, prečrtajte likovna. Na katerih področjih pa pride ustvarjalnost prav? Živimo v času, ko ustvarjalni, iznajdljivi in prilagodljivi posamezniki pišejo največje zgodbe o uspehu. Pri številnih poklicih je ravno ustvarjalnost tista, ki odloča med povprečnim in vrhunskim. O tem lahko govorimo na vseh področjih turističnih ponudb, pri podjetnikih, kuharjih, športnih trenerjih, učiteljih, trgovcih … Naj bodo med ustvarjalnimi tudi naši in vaši otroci, ne glede kateri poklic in poklicno pot bodo zase izbrali.

Sonja Pišek, učiteljica LUM