Zelena kapica je pred Qlandijo srečala Sneguljčico

Za sedmimi bloki in devetimi parkirišči sta se pred Qlandijo srečali Zelena kapica in Sneguljčica. Pozdravili sta se s pozdravom »kepica.«

Sneguljčica se je Zeleni kapici pohvalila z avtogramom Severine in ji ga važno pokazala. V tem trenutku je iz Sneguljčičinega avta stopil palček Zmrda in jo oštel, naj pohiti po nakupih. Palčkom je obljubila, da jih bo potem peljala v McDonalds. Zato sta z Zeleno kapico urno odhiteli v Spar. Medtem sta še kar naprej klepetali. Zelena kapica ji je povedala, da gre popoldne na obisk k babici, saj bosta šli na kosilo k Ribiču. In da njena babica ne je več potice, ker ima raje Milko. Zato ji bo kupila jogurtovo Milko. Tudi vina več ne pije, saj je naredila izpit za avto. Za volan pa seveda ne smeš pijan. Zato babica raje pije Coca Colo. Ker se jima je mudilo, sta se poslovili s »kepico.«

Zelena kapica je odhitela domov po zeleni BMX in se odpeljala proti babici. Na poti v gozdu jo je, kot po navadi, ustavil volk. Zelena kapica seveda ni hotela, da jo požre. Zato je z njim zaigrala igro Človek ne jezi se in mu pustila zmagati. Ta je ves zadovoljen kričal po gozdu, da je zmagal.

Zelena kapica je izkoristila trenutek in se s svojim super hitrim BMX-om odpeljala k babici.

Avtor: Masai Kokot, 4. a
Mentorica: Karmen Plavec

 

Vezalkine sanje

Vezalka je z drugimi rezanci ponosno čakala, da jo skuhajo v juhi in da pride na porcelanast krožnik z zlatim robom. Ko je prišla na krožnik, je Peter ni videl in jo je pojedel. Nenadoma se je začel dušiti in vsi člani družine so se zelo ustrašili. Mama je hitro odšla po pinceto in mu povlekla vezalko iz ust. Vezalka je bila zelo žalostna, ker ni mogla z drugimi rezanci v trebuh. Prehodila je celi svet. Med potjo jo je skoraj pojedel ptič. Ko je prišla nazaj domov, je bila vesela, da je videla čevelj in zlezla vanj. Prihitel je Peter, obul čevelj z vezalko in šel na goro. Ko je prišel domov, se je vezalka zbudila in izvedela, da so bile to vse samo sanje.

Avtor: Tim Meglič 4. a
Mentorica: Karmen Plavec

 

Lebdela sem

Nekega dne sem našla skrivni vhod v nekakšen drugi svet. Bila je čista tema, ko sem vstopila. Na srečo sem imela v žepu svetilko in sem si svetila, da bi videla pot. Prišla sem do votline in stopila vanjo. Tam je stalo pet vil. Vprašale so me, če želim lebdeti in jaz sem seveda odgovorila, da želim. Trikrat so zamahnile s svojimi čarobnimi palicami in rekle tole: »Lebdele bi, a kaj ko ne moremo.« Lebdela sem, jupiii, in se čez nekaj let vrnila nazaj v svoj dom.

»V tem svetu, kjer jaz živim, se ne da lebdeti.«

Avtorica: Tjaša Ela Freebairn, 4. a
Mentorica: Karmen Plavec

 

Eva Vrbanjac, 4. b

 

Vesoljka

Vesoljka se odpravlja na polet,
da videla bo, kako kroži naš planet.

V posebni odpravi vse nas pozdravi,
pomaha z roko, mi zremo v nebo.

Ko v vesolje prileti, se zelo razveseli.

Tam opazi bitja vsa, ki jih človek še ne pozna.

Zazdi se ji, da nekaj nad njo leti.

Zagleda leteči krožnik,
v njem pa marsovca dva, ki se ji pridružita.

Z njima zvezde prešteva,
poje, prepeva, pleše, nori,
dolgčas v vesolju jim ni.

V Venero poletijo in se skupaj držijo.

Domov se sama odpravi, ker lakota jo zagrabi.

Potovanje bilo je lepo, a za njo to več ne bo.

Avtor: Žiga Kolarič, 5.b
Mentorica: Marta Skrbinšek

 

Roža iz kemije

Je deklica Zala,
znanstvenica postala,
je mešala tekočine,
sladkorne pene in gumijaste bonbone.

Osnovno šolo je končala,
ta deklica Zala,
pa končala je še faks,
znanost je res njen stas.

Pa si laboratorij je zgradila,
delavce si pridobila,
družino ustvarila
in hišo ups, vilo postavila.

Avtorica: Tinka Munda, 5. b
Mentorica: Marta Skrbinšek

 

Kresna noč

Poletje se začne z najdaljšimi dnevi in najkrajšo nočjo. To je kresna noč, noč velikega ognja, ki ima poseben čar in posebno moč. Najdeš lahko zaklad, lahko si neviden, še dedek lahko postane otrok … Povedala vam bom, kaj se je zgodilo letos.

Z družino smo komaj čakali, da bomo ponovno stali pred ognjem in gledali veliko osvetljeno, zvezd polno nebo.

»No imate vsi vse?« je vprašal oče.

Vsi smo prikimali in gledali okrog sebe.

»Pa pojdimo,« je veselo rekel oče.

Naše kresovanje je vsako leto potekalo pred veliko hosto kot smo ji dejali pri nas doma. Hosta se je nahajala ob koncu vasi, v bližini pa je tekla reka. Bilo je res lepo gledati, kako iskrice letijo v nebo in okrog se pretaka toplota.

Tudi letos smo se podali na kresovanje na ta kraj. Mama in oče sta šla po pijačo, jaz pa sem morala ostati z bratom Leonardom pred še neprižganim kresom.

»Leonard bi šla raziskovati hosto?« sem ga vprašala.

On je privolil. Tekala sva, se lovila dokler se ni popolnoma stemnilo. Od daleč sva slišala velik hrup, verjetno je prihajal od kresišča. Z Leonardom sva se izgubila. Nisva našla več poti nazaj. Hodila sva in hodila, dokler nisva prišla do velike obale.

»Kaj pa zdaj?« je vprašal Leonard in glas se mu je tresel od strahu.

Žal mu nisem znala dati odgovora. Skoraj sva obupala, nakar sta do naju prileteli dve sovi. Pogledala sva za sovami. Vse kar sva videla je bilo drevo zraven drevesa, zato nisva vedela poiskati prave poti. Kmalu pa se je začelo dogajati nekaj nenavadnega. Najprej so nama jate kresničk in s svojo svetlobo osvetlile pot, potem pa sta prišli dve srni in naju odpeljali nazaj do kresišča. Nisva mogla verjeti svojim očem, da živali to resnično počno.

Pred ogromnim kupom vej – kresom se je nabralo že veliko ljudi. Prišla sva ravno pravočasno, saj so kres ravno prižgali. Ogenj se je lesketal v mojih očeh in nisem se mogla ogreti, čeprav je bilo poletje. Vesela sem, da sva z Leonardom varno prišla nazaj. Seveda sva se zahvalila vsem živalim za pomoč, ampak nikoli ne bom vedela, kako se je pred nama lahko pojavila obala in zakaj naju je tako vleklo. To je bil najbolj skrivnostni kres v vseh letih in kar tako mi ne bo odšel z glave.

Avtorica: Tamara Ciglarič, 7. b
Mentorica: Urška Hlupič Voda

 

Lebdela sem

Že ko sem bila majhna, sem se bala iti v votlino pod mostom. Prijatelji so mi govorili, da se iz nje nikoli ne vrneš. Ko sem pa odrasla, sem bila po poklicu raziskovalka. Šla sem v votlino, čeprav sem se malo bala. V votlini sem zagledala majhno miško, ustrašila sem se je, a mi je rekla, da se je ne rabim bati, saj mi ne bo nič naredila. Pomirila sem se in ji povedala, da mi prijatelji pravijo, da se iz te votline nikoli ne vrneš. Dejala mi je, da si je to samo nekdo izmislil. Ker sem pa bila zelo radovedna, sem jo vprašala, če ima kakšno moč in se je samo nasmehnila in rekla: «Zapri oči in počakaj.« Seveda sem zaprla oči in ona je zakričala: »Lebdenje!« Naenkrat sem kar sama od sebe letela in tako je bilo zabavno, da sem še jaz na glas rekla: »Lebdim!«

In še danes bi lebdela, če ne bi odprla oči.

Avtorica: Tiana Repina, 4. a

Mentorica: Karmen Plavec

 

Zoja Grubelnik, 2. a

 

Pri medvedu 

Nekoč so k meni prišle prijateljice. Babico in dedka so vprašale, če lahko grem z njimi v gozd nabirat jagode. Dovolila sta in prosila, naj pazijo name. Ko smo nabrale jagode, sem v daljavi zagledala še več jagod. Šla sem jih nabirat in se izgubila.

Po dolgem iskanju poti sem videla kočo. V koči sem se ulegla na posteljo in zaspala. To je bila medvedova koča. Ko sem se zbudila, sem zagledala medveda. Medvedu sem morala čistiti in pomivati posodo. Spomnila sem se, kako zbežati. Spekla sem medenjakove kolačke in naročila medvedu, naj  odnese kolačke babici in dedku. Potrkal je na vrata in iz kota hiše sta pritekla psa stražarja. Medved se je prestrašil in odhlačal v gozd.

Pojedli smo vse kolačke in bili srečni, da smo zopet skupaj.

Avtorica: Kaja Šimenko, 2. b
Mentorica: Breda Pisar

 

Če bi bil oče …

Peljali smo se nakupovat. Rene je bil nemiren, nikoli se ni rad preoblačil in si poskušal novih oblačil. Vedno je bila ista pesem. »Ne, nočem, ne, nočem,« ter se skrival po trgovini. Nato sem mu rekel, če bo priden, bomo šli na pico. Rene je ubogal in kupili smo dvajset hlač, dva para nogavic ter štiriindvajset majic. In potem smo odšli na pico. Ko smo prišli domov, je bila ura pol štiri. Bil je vikend in Rene še ni imel narejene domače naloge. Kljub temu, da so se na ulici igrali otroci, je Rene moral najprej narediti nalogo in pripraviti torbo. Potem sem mu dovolil, da se lahko gre igrat. Imava se zelo rada, saj se kot oče zavedam, da moj otrok potrebuje vzgojo in dobre starše.

Avtor: Masai Kokot, 4. a
Mentorica: Karmen Plavec

 

Nagajivi veter (nadaljevanje zgodbe)

Hana in dedek sta se oba zelo prestrašila in hitro stekla za balonom in klobukom. Dedkov klobuk je prvi padel na tla. Hitro sta pobrala klobuk in skupaj stekla po stezicah za balonom. Balon se ni ustavil, a vendar se je zataknil na visokem drevesu. Dedek se je stegnil za balonom in ga ujel.

Tako sta se Hana in dedek oba skupaj veselila naprej.

Avtorica: Sara Berghaus, 2. b
Mentorica: Breda Pisar

 

Nagajivi veter (nadaljevanje zgodbe)

»Balon, balon,« je žalostno zavpila Hana. Dedek pa je rekel: »Moj lep zelen klobuk.« Čez nekaj časa je veter ponehal in klobuk in balon sta bila neznano kje. Hana je bila zelo žalostna, kajti to je bil zadnji balon v trgovini. Tudi dedek je bil žalosten, ker je bil to njegov najljubši klobuk.

Čez teden dni je dedek šel v trgovino in Hani kupil nov balon, svoj klobuk pa nadomestil z redečo kravato.

Avtorica: Julija Majcen, 2. b
Mentorica: Breda Pisar

 

Vezalkine sanje (nadaljevanje zgodbe)

Vezalka je z drugimi rezanci ponosno čakala, da jo skuhajo v juhi in da pride na porcelanast krožnik z zlatim robom. Ko je vezalka čakala, da jo skuhajo, je Peter opazil, da je v kozarcu z rezanci. Vzel jo je in dal pod pipo, da bi jo opral. Potem jo je dal na balkon sušit. A glej ga, mimo je priletel ptič in jo zgrabil. Odpeljal jo je v njegovo gnezdo, da bi jo dal jest njegovim mladičem. Ko je en mladič odprl kljun, se je vezalka zbudila. Tako je bila vesela, da je zopet v svojem čevlju, da je vriskala od veselja.

Avtorica: Tjaša Ela Freebairn, 4. a
Mentorica: Karmen Plavec

 

Pralni stroj Cotko

Nekoč so Korenčkovi kupili nov pralni stroj, ki so ga poimenovali Cotko. Ker jim je zmanjkalo pralnega praška, so šli v trgovino, kjer se kupili pralni prašek, ki ga niso poznali. Čez noč se je Cotko zaradi pralnega prahu spremenil v veliko pošast, ki je imela: roke, noge, velike oči in ostre čekane. Ko so se Korenčkovi zjutraj zbudili, pralnega stroja ni bilo več, kajti odpravil se je na pohod po mestu in iskal umazana oblačila. 

Ker je Cotko izgledal kot prava pošast, so se ga vsi bali in niso upali iz hiše. Iz dneva v dan je postajal vedno večji in vaščani so se ga vedno bolj bali. Ko je Cotko to videl, je postal zelo žalosten in zaradi svojih čustev se je razpočil. Celotna vas je bila pokrita z oblačili. 

Ljudje so opazili kaj se je zgodilo in …  S skupnimi močmi so pospravili celotno vas. Cotku je bilo zelo žal, opravičil se je celotni vasi in vaščani so mu odpustili ter sklenili dogovor. Cotko bo odslej pral oblačila vseh vaščanov, le da jih ne bo pojedel. Naučil se je, da kar si izposodiš, tudi vrneš. 

Cotku so priredili zabavo in postal je najbolj srečen pralni stroj na svetu. Korenčkovi so sklenili, da ne bodo nikoli več kupili tega pralnega praška. 

Avtorji: Maša Vinko, Nik Vilčnik, Sara Kokol, Domen Zelenik, Tim Meglič in Benjamin Belšak,  4. a
Mentorica: Karmen Plavec