Skok na naslovnico glasila

Poredna lisica

Nekega vročega poletnega dne se je žejna in izčrpana lisica sprehajala po gozdu. Po dolgi in naporni poti si je želela, da bi našla malo vode, da bi se odžejala. V daljavi blizu Mlačanove kmetije je zagledala vodnjak. Bila je presrečna in navdušena, da se bo lahko napila ter kasneje nadaljevala pot do doma.

Ko je prišla do vodnjaka, je videla, kako čista je voda. Želela je popiti kar vso vodo. Vendar je bila voda v vodnjaku zelo plitva ter težko dostopna. Ko se je lisica iz leve in iz desne trudila, da bi dosegla vsaj kanček vode, je z glavo naravnost padla globoko v vodnjak. Bila je poškodovana, vendar se je končno lahko napila ter si malo odpočila. Po nekaj urah počitka je želela nadaljevati pot, vendar ni mogla iz vodnjaka. Klicala je na pomoč, da bi jo kdo slišal, vendar zaman. Lisica je od utrujenosti zaspala.

Mimo vodnjaka je prišel kozliček, da bi tudi on popil malo vode. V vodnjaku je videl lisico ter se odločil, da ji bo pomagal. Bil je zelo dobrosrčen in je vedno vsem pomagal. Ko se je sklonil, da bi lisici podal vejo, jo je lisica zgrabila, se rešila ter kozlička potisnila v vodnjak. Grdo se mu je krohotala ter zbežala.

Na poti se je lisica ranila. Šepala je. To je bila kazen, ker je bila nesramna do kozlička. Kozliček je bil razočaran in razburjen, ker je želel lisici samo pomagati. Ona ga je grdo ogoljufala. Ker pa je bil kozliček prijazen do ostalih, se mu je njegova dobrota povrnila. Kmet Mlačan je prišel do vodnjaka, da bi nalil vodo za svoje živali. V vodnjaku  je zagledal kozlička ter ga rešil. Ker je bil kmet prijazen in ker je videl, da je bil kozliček prestrašen, mu je prinesel vrč sočnega korenčka ter zelenjavo pridelano na njegovem vrtu. Kozliček se mu je zahvalil ter ga prosil, če bi lahko ostal na njegovi kmetiji, saj nima doma. Ker je Mlačan bil dobrega srca, je kozlička sprejel na svojo kmetijo. Kozliček je bil presrečen, saj je na kmetiji dobil veliko novih in iskrenih prijateljev. 

Tako so vsi živeli srečno do konca svojih dni.

Avtorica: Lena Klajnošek, 2. a
Mentorica: Sonja Plajnšek 

Koala

Koale živijo ob obalah in jugovzhodni Avstraliji, kjer je dovolj evkaliptusovih listov v evkaliptusovih gozdovih. Spadajo v razred sesalcev, v družino koal in v nižji razred vrečarjev.

Dočakajo največ do 14 let. Zrastejo tudi do 70 cm. Imajo velike ostre kremplje in pet prstov. To so eni iz med redkih sesalcev, ki imajo prstne odtise.Prehranjujejo se z evkaliptusovimi listi, listi jih tudi omamijo. Spijo do 19 ur na dan.

Samica približno pet tednov čaka na mladiče. Sprva, ko mladič pride na svet, je velik 1 cm, potem je v koalini vreči 6 mesecev, da se razvije. Nato ga koala prevaža na hrbtu in kasneje mora postati samostojen ter gre v svet.

Koale nimajo plenilcev, ampak so kljub temu ogrožene. Največji sovražniki smo ljudje.

Avtorica: Iva Gerl, 4. a
Mentorica: Karmen Plavec

Deklica, ki se je bala živali

Nekoč, pred davnimi časi je živela deklica, ki se je na smrt bala živali.

Nekega dne  se je šla igrat in je srečala grdo, kosmato in majhno žival. Bila je miška. Deklica se je na smrt prestrašila in splezala na drevo. Miška se začela smejati. Potem je prišla mačka. Miška se je prestrašila in splezala na prvo vejo. Deklica pa na drugo. Mačka se je začela smejati.

Potem je prilajal pes. Mačka se je prestrašila in je splezala na prvo vejo, miška na drugo, deklica pa na tretjo. Pes je začel lajat. Potem je nekaj časa stal pod drevesom in prikazal se je lev. Pes se je prestrašil in je splezal na prvo vejo, mačka na drugo, miška na tretjo vejo in deklica na četrto vejo. Lev se je začel močno smejati. Tako zelo močno, da je prišel slon. Lev se je ustrašil in je splezal na prvo vejo, pes na drugo vejo, mačka na tretjo vejo, miška na četrto vejo. Deklica je plezala in plezala in je ugotovila, da je konec drevesa. Potem je prišel njen očka in je enkrat butnil z nogo ob tla in lev je splezal s prve veje, pes z druge veje, mačka s tretje veje, miška s četrte veje in k deklici so po zraku prileteli baloni iz zabaviščnega parka. Deklica je enega ujela, potem še enega in še enega. Ujela je tri balone in poletela z drevesa. Poletela je naravnost v očkove roke.

Potem se deklica ni več bala živali.

Avtor: Anej Slana, 2. a
Mentorica: Sonja Plajnšek

Roki

Imam psička Rokija. Kupili smo ga v Šmarju pri Andreji. Star je eno leto. Je pasma bigel.

Roki rad hodi na sprehode in rad se igra. Velikokrat zleze v mojo posteljo in tam zaspi.

Je konzerve, pašteto, najrajši ima sveže kosti. Briketov ne mara. Poje jih le, če je zelo lačen. Vesel sem, ko ga lahko peljem na sprehod in ko z mano spi v moji postelji.

Avtor: Žan Korez, 2. b
Mentorica: Irena Prelog

Dobila sem psa

Že zelo dolgo sem si želela psa. Mami in ati sta na internetu videla oglas, da prodajajo tri majhne shih tzuje. Rekla sta, da jih bomo odšli pogledat naslednji dan.

Naslednjega dne nisem mogla dočakati, saj se tako veselila. Ko smo se zvečer odpravljali spat, sem razmišljala, kako bo psu ime in kakšen bo.

Naslednji dan smo jih šli pogledat. Najprej sem zagledala sedem velikih shih tzujev, nato pa še enega majhnega, ki se je skrival pod sedežno. Vprašala sem, če ga lahko pogledam. Dovolili so, zato sem ga dvignila in se z njim usedla na stol. Malo sem ga božala in vprašala, kako mu je ime. Povedali so mi, da je samička po imenu Aya. Rekla sem, da je to zelo lepo ime. Starši so me vprašali, če bi jo rada imela. Seveda sem rekla ja. Vzeli smo jo, se zahvalili, poslovili in odšli. Ko smo se vozili smo se odločili, da ji ne bomo spremenili imena in da bo ostala Aya. Ustavili smo se še v trgovini in kupili brikete, posteljo in igračko. Nato smo se odpeljali domov. Doma smo ji dali hrano in se z njo malo igrali. Ker je bila še majhna, se je utrudila in zaspala. Naslednji dan smo jo prvič nesli pokazat v gostilno, kjer delata moja mami in ati. Vsi so bili zelo veseli, Aya pa je bila zaspana, zato smo jo nesli v pisarno, kjer je takoj zaspala. Mami sem vprašala, zakaj smo jo kupili, če pa samo spi. Razložila mi je, da je še majhna in potrebuje počitek. Bila sem še majhna, zato tega nisem razumela.

Aya je postajala večja in vedno manj je spala. Še naprej smo skrbeli zanjo in nikoli je nikomur ne bi dala.

Avtorica: Kiara Šegula, 5. b
Mentorica: Marta Skrbinšek 

Izgubljena muca

Nekoč je živel kuža, ki se je rad potikal po gozdu. Tako je nekega dne srečal muco, ki se je v gozdu izgubila. Odločil se je, da ji bo pomagal. Šla sta po gozdni poti naprej. V gozdu je bilo veliko lisic, jazbecev in veveric. V krošnjah pa je bilo veliko žira, želodov in lešnikov.

Kuža je videl duplo in vprašal muco: »Je to tvoj dom, muca?«

»Nisem sova, da bi živela v tem duplu,« mu je odgovorila muca.

Šla sta naprej in kuža je videl brlog in spet vprašal muco: »Je to tvoj dom?«

Muca je odgovorila: »Nisem lisica, da  bi živela v tem brlogu.«

Šla sta naprej in kuža je videl krtino in vprašal: »Muca, je to tvoj dom?«

»Nisem krt, da bi živela v krtini.«

Končno sta našla pot iz gozda. Muca je zagledala oranžen blok in veselo vzkliknila: » To je moj dom! Končno sva ga našla! Juhuhu, kako sem srečna.«

S kužkom sta se objela in od veselja zaplesala. Naenkrat pa je muca začela močno jokati, ker se je spomnila, da ne ve v katerem nadstropju stanuje. Kuža ji je predlagal, naj se spomni, kaj ima na balkonu. Muca ve, da ima nadstropje, kjer stanuje na balkonu rdeče rože in tako najdeta mucin dom.

Muca povabi kužka na kakav in piškote. V mucini dnevni sobi se sladkata, klepetata in poslušata pesmice iz CD- ja Maček Muri.

Ko se je zvečerilo, se je kuža počasi začel odpravljati domov. Muca se je kužku zahvalila za pomoč in rekla: »Oprosti, če sem bila malo neprijazna, ampak bala sem se te, ker te nisem poznala in skrbelo me je, če mi boš res pomagal. Hvala ti še enkrat. Danes sem dobila novega prijatelja. Če ti bo kdaj dolgčas, se lahko prideš k meni igrat. Lahko pa prideš kar jutri.«

Kuža se je poslovil.

Muca je bila vesela, da se je dan, ki se ni preveč dobro začel, tako lepo končal. Komaj je čakala naslednjega dne, da svoje dogodivščine opiše mačjim prijateljem. Upala je, da jo naslednji dan obišče njen nov prijatelj, njen rešitelj, kuža.

V svoji košari se je zvila v klobčič in razmišljala, kako je preživela dan.

Avtorica: Zarja Palir, 2. b
Mentorica: Irena Prelog

Moja muca Lili

Doma imam muco Lili. Je siva in tigrasta. Rada se igra in se carta.

Ima veliko igrač. Miške na vrvici, trakove, žogice… Najraje ima žogico s perjem, ki se meče. Skače v zrak, da jo ujame.

Je posebne brikete. Ima jih v vijolični posodici.

Lili imamo vsi zelo radi.

Avtorica: Gea Palir, 3. a
Mentorica: Silva Forštnarič 

Muca sneda

Nekoč, pred davnimi časi, je živela lepa muca. Ampak to ni bila navadna muca. Vse muce jedo mačje piškotke in konzerve, ampak tale muca pa je bila res nekaj posebnega. Kajti tale muca ni jedla teh mačjih prigrizkov, ona je jedla sladice in sladkarije. Oh, čokoladni keksi so bili najboljši.

Kadarkoli so ji ljudje dali mačjo konzervo, je najprej povohala, potem obliznila in na koncu porinila vstran od sebe. Vedno je šla v slaščičarno krast sladice, zato je postala zelo debela. Nihče je ni hotel imeti za hišnega ljubljenčka, saj je bila preveč debela.

Neki fant, po imenu Jaka, pa si je tako močno želel imeti muco. Zato ga je mama odpeljala v mesto, naj si poišče mačko. V mestu je bilo veliko izgubljenih mačk. Ko je prišel domov, ga je mama vprašala, če je našel svojega ljubljenčka. Jaka  je veselo odgovoril, da je in da ji bo ime muca Sneda. Ko je mama zagledala tole debelo mačko, je rekla, da jo bo sam kopal, sam hranil in vodil na sprehode. Jaka je sprejel vsa ta dela in odšel v svojo sobo z muco Snedo. Bil je že mrak, zato se je Jaka odpravil spat, saj je naslednje  jutro moral v šolo. Ponoči, ko pa so vsi spali, pa je muca Sneda odšla v slaščičarno ukrasti nekaj sladic. Bilo je že jutro in Jaka je moral v šolo. Ko je na avtobusni postaji čakal avtobus, se je spomnil, da še ni videl muce Snede. Hitro je šel domov in pogledal, kje je. Nikjer je ni našel. Hitro je stekel na drugi avtobus in se odpeljal v šolo. V šoli je bil živčen, saj ni vedel,  kje je muca Sneda.

Muca pa je ugotovila, da je njen pravi dom v slaščičarni. Ko jo je Jaka našel, je bil zelo vesel in jo je odpeljal domov. Bil je čas za kosilo. Dal ji je prigrizke za mačke, a je muca Sneda porinila posodo vstran od sebe. Potem pa ji je Jaka dal jabolko, a jo je najprej povohala, potem obliznila in nazadnje okusila, kako dober okus ima sadje in zelenjava.

Tako je tole jedla vsaki dan in tako več ni bila debela, ampak je bila prava damica oziroma manekenka. Zdaj jo najdemo v vrtnariji, na vrtu in v sadovnjaku.

Avtorica: Katja Pečar, 5. a
Mentorica: Irena Golob

Skok na naslovnico glasila

Na svetu si, da greš za soncem
(Razmišljanje o verzih Toneta Pavčka)

Meni verz iz Pavčkove pesmi pove veliko. Na primer, da moramo slediti dobrim stvarem in moramo biti dobri. Na žalost pa na svetu ni vedno tako.
Najdejo se ljudje, ki gredo v napačno smer in delajo same grde stvari. Upam, da je ljudi, ki gredo v napačno smer dosti manj kot ljudi, ki gredo v pravo smer za soncem.

Svet bi bil dosti lepši in bolj pošten, če bi bili ljudje prijazni in bi spoštovali sebe in drugega.

K boljšemu svetu lahko pripomore vsak. Lahko se nasmehneš človeku, ko je žalosten  ali pa mu pomagaš, ko ima slab dan. Lahko pomagaš sošolcu, ki mu ne gre snov.

Ko je nekdo žalosten, je dovolj že, če ga samo poslušaš in mu rečeš spodbudne besede. Tako malo lahko narediš za človeka in ga boš razveselil, vendar se tega spomni samo človek, ki hodi po pravi poti, kajti človek, ki hodi po napačni poti, niti ne vidi sočloveka, ki je žalosten. Če pa že opazi človeka, mu ne pomaga, ker se mu to ne zdi potrebno. Slej ko prej pa se mu bo ta nesramnost vrnila in bo spoznal, da je delal napake, vendar bo že prepozno. Takrat pa njemu ne bo nihče pomagal in bo moral skozi hude trenutke sam, kar je dosti težje, saj nimaš nikogar, ki bi mu lahko zaupal probleme in težo bremena nosiš v sebi.

Brez prijateljev je skoraj nemogoče živeti. Kdo ti bi prisluhnil, ko si žalosten?  S kom bi se smejal? S kom bi se veselil? To so razlogi, zakaj moramo biti dobri. Saj pravijo, da se dobro z dobrim vrača, kar drži kot pribito. 

Zelo lep bi bil svet, če bi gradili svet na vrednotah, ki prinašajo mir.

Bodi dober, da bo svet v soncu in ne v sencah. Saj konec koncev na svetu si, da greš za soncem.

Avtorica: Teja Strelec, 9. a
Mentorica: Lidija Verlek

Košarka

Ime mi je Jakob in treniram košarko. Pri košarki si oblečen v kratke hlače in majico s kratkimi rokavi.

Na treningu se učimo  dobro voditi in odbijati žogo ter zadeti koš. Žogo podamo tistemu, ki je v tvoji ekipi. Nasprotnik ti ne sme vzeti žoge. Če mi žoga pade iz igrišča, pripada nasprotni ekipi. Ko zadene koš sem vesel.

Na začetku me je treniral Uroš, zdaj pa imam drugega trenerja. Po treningu sem vedno utrujen, ker pridno vadim.

Avtor: Jakob Kukovec, 2. b
Mentorica: Irena Prelog  



Moja družina

Ime mi je Žiga. Hodim v drugi razred. Imam dva bratca. Ime jima je Rok in Luka. Živimo na Ptuju v Belšakovi ulici. Mamici je ime Petra, atiju pa Davorin.

Z bratcema se v hiši igramo z železnico, z Lego kockami, včasih pa skrivalnice. Zunaj se pozimi sankamo in kepamo, poleti pa kopamo v bazenu. Najrajši se škropimo z vodnimi pištolami ali pa kar tako.

Avtor: Žiga Tušek, 2. b
Mentorica: Irena Prelog

Nova šola

Bil je tretji april in jaz sem prišla v novo šolo Mladika. Malo me je bilo strah. Bila sem tretji razred.

Ko sva z mamo pred učilnico čakali učiteljico, sem videla nekaj učencev. Nekateri so bili veliki, drugi majhni kot jaz. Moja mami in učiteljica sta se nekaj pogovarjali, nove sošolke pa so me spraševale, kako mi je ime. Ker sem bila iz druge države, so me samo spraševali, kako se reče to in kako ono.

Najprej sta mi bili najbolj všeč sošolki Vita in Tara. Izstopali sta, ker sta bili največji v razredu, jaz pa sem bila majhna.

Naslednji dan, ko sem prišla v šolo, so nekatere punce prišle do mene. Skoraj vsaki odmor so plesale, jaz pa nisem hotela. Nekatere so še vadile gimnastiko. Učila jih je Eva, ki je trenirala balet.

Vita in Tara sta bili navdušeni nad mojimi lasmi, ki so naravno skodrani. Ko sem prišla naslednji, tretji dan v novo šolo, sem narisala psa in vsi so bili presenečeni. Nekateri so govorili, da rišem lepše od Sare.

Čez nekaj dni sem se že navadila na novo šolo in sošolce, pa tudi ocene sem imela dobre.

Ugotovila sem, da je zabavno, ko prideš na novo šolo.

Avtor: Amila Lisičić, 5. b
Mentorica: Marta Skrbinšek

Na svetu si, da greš za soncem
(Razmišljanje o verzih Toneta Pavčka)

Verz oziroma misel »Na svetu si, da greš za soncem« me je spomnila na eno prigodo iz mojega življenja. Ko sem  v prvem razredu zbolela za neko boleznijo sem morala v bolnišnico. Tam sem na začetku preživljala težke trenutke, saj nisem nikogar poznala in seveda slabo sem se počutila.

Po nekaj dnevih sem ugotovila, da mi vsi ti zdravniki in ljudje okoli mene želijo pomagati in jim je mar zame. Tako so me napolnili z veseljem in pričakovanjem, da bom ozdravela in na koncu res sem.

Nato sem prišla domov iz bolnišnice in morala iti v šolo. Tudi tam so me prijazno sprejeli, se me spomnili in po dolgem času sem spet videla prijateljice.

Pri tej Pavčkovi misli sem podoživela trenutke iz otroštva in tudi spoznala, da je na svetu veliko prijaznih, dobrosrčnih ljudi. Živi tudi veliko ljudi, ki te ne poznajo in se vedejo do tebe kot da bi bil njihov najboljši prijatelj, to mi pa je pri teh ljudeh zelo všeč.

Ker pa svet ni vedno pravičen in prijazen, so na svetu tudi ljudje, ki so hudobni in nepravični. Upam pa, da je na svetu več prijaznih, če pa jih ni, pa upam, da se bodo vsi nevoščljivci spreobrnili na bolje, saj je svet lepši s prijaznimi in dobrotnimi ljudmi.

Avtorica: Lara Zamuda, 9. a
Mentorica: Lidija Verlek 

Ptuj - najstarejše mesto v Sloveniji

Moj domači kraj je Ptuj. Čeprav je eno najstarejših mest, živi tu veliko mladih ljudi. Ptuj ima grad, reko Dravo, športno letališče, kino brez stropa, gledališe in še veliko zanimivosti.

Ptujski grad je naš zaklad. Na grajskem dvorišču stoji rdeč konj.

Avtorica: Hasibe Huseini, 3. a
Mentorica: Silva Forštnarič

Prijateljstvo

Imeti nekoga, ki te razumem te usmerja in te podpira pri dejanjih, ki jih delaš je nekaj najboljšega. Naša predstava o popolnem prijatelju je največkrat takšna, da je vedno ob tebi, te zna potolažiti, spraviti v dobro voljo in  da se ob pogovoru z njim čas ustavi. Takrat odmisliš vse težave, kar naenkrat odletijo vstran in v sebi začutiš srečo. Srečo, da si našel nekoga v tvojih očeh tako popolnega in enakega tebi.

Redko kdaj pa se vprašamo, kakšni prijatelji smo mi. Ali smo tudi mi vedno na razpolago prijatelju oziroma prijateljici, ali jih tudi mi podpiramo ali samo želimo, da se mi počutimo cenjenega in potrebni pohval, sami pa tega ne vračamo.

V življenju se ti vsaj enkrat zgodi, da naletiš na napačne osebe, osebe, ki niso vredne tvoje energije in ljubezni. Ampak tudi takšni ljudje veliko pripomorejo k našemu življenju, saj nas naredijo močnejše in brez njih ne bi bili oseba kot smo zdaj. Naletiš pa tudi na tiste ta dobre ljudi. Na tiste ljudi s katerimi pogovor nima nikoli konca in te nasmejijo, če tudi imaš slab dan.

V vsakem prijateljstvu so vzponi in padci, ampak najbolj je pomembna iskrenost. Pravo prijateljstvo je takrat, ko si iskren in priznaš, da si morda naredil napako. Ljudje ostanejo v tvojem življenju, tako dolgo kot nam je to namenjeno. Vsakogar v življenju spoznaš z razlogom in brez teh ljudi ne bi mogel biti takšen kot si zdaj.

Avtorica: Tamara Ciglarič, 8. b
Mentorica: Urška Hlupič Voda 

Na kaj nas opozarja basen Zajec lažni bolnik?

Nekateri ljudje se za dosego svojih ciljev nenehno pretvarjajo in lažejo. Zanimivo je, da jim vedno uspe najti ljudi, s pomočjo katerih na nepošten način dobijo, kar hočejo. Torej rek »Dobrota je sirota« še kako drži.

Nekega dne je medved stopil zajcu na žulj. Zajec je na vso moč kričal, kakor da bi mu medved zadal smrtne rane. Seveda ni bilo tako hudo, vendar se je dobričini medvedu zajec zelo zasmilil. Takoj se mu je opravičil, toda zajcu je bilo figo mar za njegovo opravičilo. Še naprej je jokal in tarnal, da ga neznansko boli noga. Medved je zajca dvignil in ga odnesel v brlog. Položil ga je na svoje ležišče in mu obvezal tačko.

Nato se je medved napotil po hrano, vendar zajec ni bil zadovoljen s korenjem, ki mu ga je prinesel. Še naprej je tožil o bolečini, zato je medved sklenil poiskati pomoč. Srečal je lisico, ki mu je dejala, da dela v bolnišnici. Skupaj sta se napotila k zajcu.

Dejala je, da mora zajca odpeljati v bolnišnico, kjer je volk najboljši zdravnik za nožne bolezni. Ob teh besedah se je zajec močno prestrašil in jo kot strela ucvrl iz brloga.

Zajec se je ves čas pretvarjal in izkoriščal dobrosrčnega medveda. Na koncu se je izkazalo, da poškodba le ni bila tako huda, saj se je ob misli, da bi moral k volku, zelo prestrašil in tudi o bolečini ni bilo več ne duha ne sluha.

Velikokrat se zgodi, da ljudje na podoben način kot zajec v zgodbici, izkoriščajo dobrodelnost in skrb soljudi. Posledice takšnih ravnanj so zelo negativne za vse, saj tudi tisti najbolj dobrosrčni izgubijo vero in zaupanje v ljudi.

Na svetu se dogaja veliko negativnega ravno zaradi naraščanja laži, saj je več kot 60% vsega, kar si izrečejo odrasli, večja ali manjša laž. Resnica je filozofski pojem, ki po eni od definicij pomeni ujemanje izjave z dejstvi oz. z realnostjo. Odgovornost je beseda, ki ima velik pomen v odnosih do samega sebe, sočloveka in do okolja.

Avtor: Aleks Orešek, 7. a
Mentorica: Lidija Verlek

Skok na naslovnico glasila

Je največja kopenska žival.
Ima dolg rilec.
Je sive barve.
Je težek nekaj ton.
Živi v Afriki ali v živalskem vrtu.

Kaj je to?

Avtorica: Eva Molnar, 2. a
Mentorica: Sonja Plajnšek 

Skok na naslovnico glasila

Čarobni klobučki

Sredi polja je v majhni hiški živela deklica z imenom Tilka. Bila je deklica, ki se je veselila vsakega slehernega dne. A prišel je čas, ko se je začela dolgočasiti, saj ji družba cvetlic in ptic ni več zadostovala, zato se je odločila, da bo raziskala svet.

Ko se je zvečerilo, je Tilka legla k večernemu počitku, saj je vedela, da bo za takšen podvig potrebno veliko energije. Preden je zaspala, si je zamišljala, kaj vse bo doživela. Upala je, da bo videla in spoznala veliko novih prijateljev, ki ji bodo delali družbo, se z njo igrali in pili čaj ob večerih pred njeno hiško. Ko je prišlo jutro, se je Tilka odpravila na pot, s seboj je vzela le nujne stvari, nekaj oblačil in hrane. Ko je hodila pol dneva, je bila že pošteno utrujena, zato se je odločila, da se malo odpočije; tako je legla pod drevo.

A preden je zatisnila oči, je zagledala mavrični dežnik. Tilka je mislila, da ji bo zagotovo na poti še prišel prav, zato ga je objela in stisnila k sebi. Nenadoma in nepričakovano jo je dežnik začel dvigovati v zrak. Tilko je bilo zelo strah, zato ga ni izpustila. Nenadoma ni bila več zaspana in utrujena. A to je hitro minilo, saj se je izpod dežnika usul mavrični prah, ki je Tilko uspaval, ter jo nosil po zraku celi dan in noč. Ko se je Tilka zbudila, je ležala pred temačno zgradbo. Res ni vedela, kaj se ji je zgodilo. Vstala je in začela raziskovati okolico, saj to je bil njen namen popotovanja. V grmovju je nekaj zašušljalo, zaradi česar jo je bila kar malo strah. Ko je stopila bliže, je zagleda majhno ročico, ki jo je vabila k sebi. Ko se ji je Tilka približala, je videla lep majhen klobuček, ki se je smehljal in jo želel ogovoriti. Tilka se je opogumila in rekla klobučku: »Pozdravljen, jaz sem Tilka, kdo pa si ti?«

»Jaz pa sem Jurček in vesel sem, da si prišla v našo deželo, da nas rešiš pred zlobnim Metežom. Pote smo poslali mavrični dežnik, da te prinese k nam.« Tilka je bila presenečena in je klobučku Jurčku povedala, da je šla raziskovat svet in iskat prijatelje, ni pa si mislila, da bo morala reševati klobučke. Klobuček Jurček jo je odpeljal k drugim klobučkom v njihovo skrivališče, kjer je zagledala najmanj sto klobučkov, ki so jo pozdravili s poklonom in smehajočih se ust. Tilko je skrbelo, kako si bo zapomnila imena vseh klobučkov, če pa jih je toliko. Jurček jo je pomiril, naj ne skrbi, saj to je vsa njegova druščina. »Spoznala boš samo klobučke, ki se bodo s tabo borili proti zlobnemu Metežu.«

Klobuček Jurček ji je rekel: »To so Leri, Džeri, Geri, Rafael, Gabrile in na koncu še Pinki.«

Tilka se je zasmejala in dejala: »To pa je čudno ime, saj to je ime barve.« Klobuček Jurček ji odgovori: »Res je malo smešno, ampak to ime ima z namenom, saj postane roza barve, ko je srečna.«

»Bi pa rada videla te prijatelje, kje pa so?«

Klobuček Jurček jo je peljal do posebnega tunela, kjer so pogumni klobučki kovali načrt, kako premagati Meteža. Tilka je bila navdušena nad novimi prijatelji. Klobučki so ji povedali, da v deželi klobučkov vlada zlobni Metež, ki je že ugrabil ogromno klobučkov, kateri morajo zanj delati in graditi velik zid, ki bi ga ščitil pred mavrico, katere se zloben Metež zelo boji, saj bi ga lahko razblinila. Tilka in klobučki so taborili ob ognju, ki ga je zanetila Tilka, saj klobučki niso vedeli, kaj je to taborjenje, zato so zelo uživali. Tilka in klobučki so skovali načrt, kako bi lahko premagali zlobnega Meteža. Vsi so vedeli, da Meteža lahko uniči le mavrica, zato so se odločili, da bodo v grad speljali mavrico, ko bo Metež spal. Tilka se je spomnila, kaj če bi dežnik, ki so ga poslali ponjo, uporabili za delanje mavrice. »Kako to misliš Tilka?« so se oglasili vsi v en glas. Tilka jim je razložila, da ko bo posijalo sonce, bodo njegove žarke usmerili v dežnik, iz katerega se bo naredila mavrica, ki jo bodo usmerili naravnost skozi edino okno zgradbe zlobnega Meteža. Ko so naredili bojni načrt, so še določili, kakšno vlogo bo imel posamezni klobuček. Ko je prišlo jutro in je posijalo sonce, je Tilka razprla dežnik, klobučki pa so z majhnimi ogledalci lovili sončne žarke in jih usmerjali v mavrični dežnik. Sonce je vedno bolj močno sijalo in klobučki so zbrali ogromno rumenih žarkov.

Nenadoma je iz dežnika zrasla prečudovita mavrica, katero je Tilka morala usmeriti skozi okno zlobnega Meteža. Tilka se je trudila na vse pretege, a naloga ni bila lahka. V tistem trenutku je na balkon zgradbe stopil zlobni Metež in z zlobnim glasom začel govoriti: »Kdo moti moj mir, koga še bom zaprl v svojo ječo, da bo lahko gradil veliki zid zame?« Kljub strahu, ki so ga čutili klobučki, so strnili moči, da bi premagali zlobnega Meteža. Tudi Tilka je dala vse od sebe in usmerila mavrični dežnik proti zlobnežu. Nenadoma je velik žarek mavrice posijal v zlobnega Meteža in ga razblinil kot jutranjo meglo. Tilka in klobučki niso mogli verjeti, da jim je uspelo. Klobuček Jurček je splezal na balkon in prah, ki je ostal od zlobnega Meteža, vrgel v zrak. Zgradba se je spremenila v prelep grad z mavrično barvo in rožami. Klobučka Pinki je postala roza barve, saj je bila srečna.

V deželi Klobučkov je spet vladal mir in sreča. Klobučki so v zahvalo Tilki podarili mavrični dežnik, ki jo bo spremljal pri odkrivanju novih dogodivščin in prijateljev.

Avtorica: Lara Merc, 4. a
Mentorica: Karmen Plavec

Zelena kapica sreča Sneguljčico

Za osmimi hišami, petimi semaforji in tremi drevesi je živela Zelena kapica. Za tremi gozdovi, enim semaforjem in za tremi stojnicami je živela Sneguljčica.

Obe dve sta se odpravili v Qlandijo. Tam sta se pozdravili s svojim pozdravom, in to tako, da sta rekli: »Kepica, kornet, ti si sladoled.«

Mimo se je pripeljal avto in iz njega so skočili Smrkci. Ata Smrk vpraša: »Kaj se vidve tukaj ljubčkata in objemata, gremo že v Qlandijo po smragode in mešalnik.«

Potem so se vsi odsmrkali do gozda in zraven prepevali pesmi. Ko so prišli do gozda, jih je ustavil volk. Rekel je, če hočejo naprej, naj z njim odigrajo eno partijo dame. Sneguljčica jezno reče, da se z njim ne gre nobene igre. Volk jezno odgovori, da bo vse požrl. Zelena kapica je iz vrečke hitro vzela dve smragodi in jih volku zalučala v oči. Volk ni nič videl. Vsi skupaj so se veselo odmiksali k babici.

Ko so prišli k njej, so ji dali smragode in ji zapeli pesmico za njen stoti rojstni dan. In verjetno še se zdaj zabavajo, če še se niso odsmrknili v pravljico.

Avtorica: Tia Križan, 4. a
Mentorica: Karmen Plavec

Čarobni pajacek Čarli

V osamljenem tihem mestu so bili ljudje vedno potrti. Vse hiše so bile temnih barv, strehe pa samo črne. V mestu ni nikoli sijalo sonce. Ljudje so se v službah dolgočasili, v šoli pa so učenci skoraj že spali na klopeh. Frizer je strigel ovce namesto ljudi, kuhar pa kuhal samemu sebi. Vse je bilo narobe. Samo ena majhna hiša je bila polna veselja. V njej je živela mala punčka z imenom Nina, s svojo mamo in očetom. Mama je delala v pekarni, oče pa na policiji. Nina je imela svojo najljubšo igračo pajacka. Ime mu je bilo Čarli. S Čarlijem je Nina spala, hodila v šolo, vse je počela skupaj s pajackom Čarlijem.

Bila je ena od posebnih noči, bila je noč pravljic. Ves večer je Nina pripovedovala zgodbe Čarliju. Potem pa je mama vstopila v sobo in rekla: »Nina, zdaj pa spat, pozno je.«

Nina se je pokrila z odejo in čez čas zaspala. Kar naenkrat se je nekaj začelo premikati pod odejo. Nino je prebudil tihi zvok. Zbudila se je in pogledala okoli sebe. Za njo je stal pajacek. Rekel ji je: »Dobro jutro.«

Nina pa je samo začudeno gledala. »Kdo si ti?« je vprašala.

Pajacek je odgovoril: »Jaz sem pajacek Čarli, tvoja najljubša igrača. Se me spomniš?«

»Ja, ampak si oživel, kako je to mogoče? Si čaroben?« je spraševala Nina.

 »Da,« je odgovoril pajacek. »No, zdaj mi pa povej eno od tvojih pravljic, saj je noč pravljic,« je odvrnil pajacek.

In Nina je začela pripovedovati zgodbe pajacku Čarliju. Sonce je že vzhajalo in jutro se je bližalo. Pajacek je rekel, naj ga skrije pred mamo, saj ne sme vedeti, da je živ. Nina je pajacka skrila pod posteljo. Mama je vstopila v sobo in vprašala: »Nina, greš z mano v službo v pekarno?«

»Ja, samo oblečem se,« je rekla Nina.

Pajacek je pokukal izpod postelje in vprašal, če lahko gre zraven. Nina je pritrdila in tako je Čarli skočil v nahrbtnik.

Mama, Nina in Čarli so odšli v mamino službo v pekarno. Ko so prispeli, Ninina mama ni imela nobenih strank, zato je rekla, da gre peči mafine. Nina je ostala zunaj. Med tem se je iz nahrbtnika izmuznil pajacek Čarli in se skril za čokoladno torto. Nina je hitro opazila, da Čarlija ni, zato ga je šla iskat v pekarno. Iskala ga je na policah, v omarah, v blagajni, a ga nikjer ni našla. Ko pa je zaklicala Čarli, zate imam pico, pa je pajacek Čarli takoj skočil izza čokoladne torte in hitro skočil nazaj v nahrbtnik. Mama je slišala, kako je Nina klicala pajacka Čarlija. Nino je vprašala, kdo je to Čarli. Nina je premišljevala, kaj bi rekla mami, saj se ji ni želela zlagati. A vseeno mami ni želela povedati za pajacka Čarlija. Rekla ji je, da je Čarli njen sošolec. Mama še ji ni čisto verjela. Nina je mamo zamotila z vprašanjem, če ji lahko pomaga peči mafine. Mama je pokimala. Zdela se ji je odlična ideja. Nina si je hitro obrisala potno čelo in zavzdihnila: »To je pa šlo za las.«

Čez dan ni Ninina mama dobila niti ene stranke. »Oh, Nina, danes ne bom nič zaslužila,« ji je rekla.

»Zakaj pa ne?« je vprašala Nina.

»Veš, v tem mestu ljudje nikamor ne gredo, saj so potrti, je rekla mama.«

Nina se je domislila enkratne ideje, a ni je povedala na glas. Ko sta z mamo prišli domov, je Nina šla v sobo in iz nahrbtnika vzela pajacka Čarlija. Prosila ga je, če lahko spremeni mesto, da bo veselo. Pajacek je razmišljal. »Samo en način obstaja,« je rekel. »In sicer, če te odpeljem v čarobno deželo, danes ponoči. Zdaj pa se moraš sama odločiti,« še je dodal.

»Ja, ja, ja, a le če boš šel zraven,« je odvrnila Nina.

»Seveda,« je odgovoril pajacek. »Zbudil te bom ob pol noči.«

Nina in pajacek Čarli sta zaspala. Ura je skoraj odbila pol noč. Pajacek je tiho prebudil Nino.

»Kaj pa je, ura je komaj pol noč, zakaj me budiš, saj še ni čas za šolo. Pusti še me malo spati,« je tiho, zaspano rekla Nina.

»Rešiti morava mesto, se ne spomniš? Rekel sem ti, da te bom zbudil,« je rekel pajacek.

»Pa res, pozabila sem že,« je rekla in vstala iz postelje.

»No, greva,« je nestrpno odvrnila Nina. Rekel ji je, naj zapre oči in Nino odpeljal v čarobno deželo.

Ko je Nina odprla oči, sta pristala v čarobni deželi. 

Čez nekaj časa sta na poti srečala zajčka.

»Kaj pa iščeta tukaj? Tu na okoli še nisem videl koga takega,« je rekel zajček.

Predstavila sta se in povedala, da iščeta rešitev za Ninino osamljeno mesto.

»Jaz vaju lahko odpeljem do čarobnega praha, ta izpolni vse želje,« jima je povedal zajček. »A pot bo dolga,« je še dodal.

»Seveda, greva,« je odločno rekla Nina.

Najprej so šli skozi dišeči gozd, potem pa še mimo cvetočega travnika. Tam so se utaborili in prenočili. Zjutraj so hitro prispeli do cilja. Pred njimi je bila mračna jama. »Jaz bom počakal tukaj,« je rekel zajček. Pot sta Nina in pajacek nadaljevala sama. Ko sta prišla na konec jame, je na zlati skali bila vreča s čarobnim prahom. Nina si ga je nekaj presipala v mošnjiček. Odšla sta iz jame in sta zajčku pokazala mošnjiček s čarobnim prahom. Zajec je bil zelo začuden, saj mu še nikdar ni uspelo priti do čarobnega prahu. Zahvalila sta se zajčku za pomoč in zaprla oči. V hipu sta pristala pred Ninino hišo. Potem sta se spraševala, kaj lahko naredita s prahom, da bo rešil mesto. Nina se je domislila, da lahko prah raztreseta po celem mestu. In tako sta tudi naredila.

Od takrat naprej je bilo mesto polno veselja in vedno je sijalo sonce, tudi ljudje se niso več dolgočasili. Mesto je postalo najbolj srečno in veselo mesto na celem planetu.

Avtorica: Zoja Stater, 4. a
Mentorica: Karmen Plavec

Pouk v deželi smejalki

V deželi Smejalki so smešni učitelji oblečeni v klovne. Ravnatelj ima na glavi lasuljo. Učenci so zmeraj nasmejani. Učijo se naslednje predmete: smejanje, žgečkanje, migati z levim ušesom, migati z desnim ušesom, plezati po drevesih, skakati z vrečami. Najbolj pomemben predmet je smejanje. Kdor se ni znal smejati, so ga naučili. 

Avtorica: Ajda Meglič, 3. b
Mentorica: Breda Pisar

Šola v deželi Smejalki je majhna. Učitelji so roboti. Šola se imenuje Smeško. V šoli Smeško se učijo plesati, plezati, plavati izdelovati zvezke in se smejati. Na tej šoli so skoraj vsi enaki. Na šolo hodijo od rojstva do smrti. In na tej šoli so vsi srečni.

Avtorica: Klara Hvalec, 3. b
Mentorica: Breda Pisar

V deželi Smejalki imajo samo trgovino in šolo. V šoli so vsi oblečeni v majice in hlače z narisanimi veselimi obrazi. V šoli imajo samo en predmet in eno uro pouka. To je učenje govorjenja šal. Vsak dan si morajo izmisliti novo šalo. V šoli imajo tudi malico. Pouk se prične ob deseti uri.

Avtorica: Kaja Šimenko, 3. b
Mentorica: Breda Pisar

V deželi Smejalki je velika šola. Tam se vsi samo smejijo. V tej šoli so tudi nenavadni predmeti, kot je učenje obmetavanja z blazinami, gledanje televizije, pihanje milnih mehurčkov in igranje igric. V tej šoli ni ravnatelja ali ravnateljice, ker ni pravil.

Avtorica: Sara Berghaus, 3. b
Mentorica: Breda Pisar

Ptujski povodni mož

V starem mestu Ptuj je v globini reke Drave živel stari mož. Nekateri so verjeli, da je to povodni mož.

Nekoč pa je mimo reke Drave šla deklica in iz vode slišala ropot. Zelo se je prestrašila. Tako je bila radovedna, da je stopila do vode in naenkrat zagledala nekaj sluzastega. Še bolj se je prestrašila, ko je videla, da je to povodni mož. Povodni mož jo je hotel prijeti, a mu ni pustila, ker je zraven njega videla pošast s tremi očmi. Mislila je, da je pošast zlobna, a si je vse narobe predstavljala. Ugotovila je, da nista zlobna in odšla je do povodnega moža. Povedala mu je, da prej ni verjela vanj. Ampak s tem ga ni hotela prizadeti. Povodni mož jo je razumel in tako sta postala najboljša prijatelja. Rekla je, da noče, da bi odšel. Povodni mož je rekel, da se lahko vsak dan družita. Povedal ji je tudi, da bo moral oditi. Družila sta se dolgo čas, potem je on odšel. Deklica je bila zelo žalostna, a je to morala sprejeti. Povodni mož jo je povabil zraven, a ga je zavrnila, saj je morala k družini. Ko je povodni mož odšel, je deklica jokala in jokala. Potem se je spomnila na starše in takoj odšla domov. Starša sta jo spraševala, kje je tako

dolgo hodila. Deklica jima ni povedala čisto nič. Dobila je kazen, a je vedela, da vse to ni zaman.

Povodni mož se je vrnil po desetih letih. Bil je žalosten, ker deklice nikoli ni dobro spoznal. Odločil se je, da jo bo poiskal. Iskal jo je tri leta, pa je ni našel. Bil je tako utrujen, da je zaspal.

Ko se je zbudil, je zagledal mlado gospodično. Našel sem te, je zaklical. Tudi jaz tebe je odvrnila gospodična. Nikoli te nisem vprašal, kako ti je ime. Povedala mu je, da je Liza. Povodni mož prej nikoli ni vedel za ljubezen in zdaj, ko jo je spoznal, se je zaljubil.

"O, ljuba Liza, bi se poročila?" jo je vprašal povodni mož.

"Seveda," je odvrnila Liza.

Liza in povodni mož sta se poročila. In tako sta živela srečno do konca svojih dni na dnu reke Drave.

Avtorica: Tia Šimenc, 4. b
Mentorica: Renata Sužnik 

Sladonjam

Nekoč je živela deklica, ki ji je bilo ime Ana. Njena najljubša hrana je bil sladoled, ki ga je imela tako rada, da si ga je naročila, kamorkoli je prišla.

Nekega dne ji je bilo zaradi sladoleda zelo slabo in je zbolela. Šla je k zdravniku. Rekel ji je, da ne sme jesti preveč sladoleda in da mora začeti jesti bolj zdravo hrano. Ana se je domislila in je hrano začela oblikovati v oblike sladoleda. Iz jabolka, hruške in krompirja je naredila kepice, iz zrezkov je oblikovala kornet, iz solate je naredila lučke. Tako oblikovana hrana ji je bila všeč.

Bližal se je njen sedmi rojstni dan. Pripravljala je zabavo. Nanjo je povabila svoje prijatelje. Skupaj so okrasili hišo in skupaj so pripravljali hrano po načrtu, ki ga je naredila Ana. Pripravili so različne jedi, ki so imele oblike sladoleda. Gostje so bili navdušeni nad obliko in nad okusom. Po zabavi so skupaj pospravili. Ker jim je bilo vse tako dobro, so se domislili, da bodo takšno hrano ponujali otrokom.

Odločili so se da bodo odprli trgovino. Narisali so plakate in jih izobesili po mestu. Tudi po radiu so objavili obvestilo o novi trgovini z imenom SLADONJAM. Otroci so to slišali in radovedni  prišli pogledat, kaj ta trgovina

ponuja. Oblika hrane jim je bila takoj všeč. Ko so jo poskusili, so bili še bolj zadovoljni, saj je bila tudi zelo dobra. Kaj takega niso še nikoli videli in poskusili, zato so večkrat prihajali ponjo.

Za trgovino je zvedel župan. Obiskal jo je, nad hrano je bil zelo navdušen in jih je pohvalil za odlično idejo. Predlagal jim je, da bi hrano ponudil otrokom v vrtcih in šolah po celem svetu, da bi vsi poskusili zdravo in tako zanimivo oblikovano hrano. To so tudi storili.

Otroci vsega sveta niso več odklanjali zdrave hrane, ampak so jo z veseljem pojedli. Sladkarije jim sploh niso bile več pri srcu. Bili so veseli, zdravi. Njihovi zobje so imeli več moči, da so lažje grizli in jedli. Bili so lepi beli in zdravi. Tudi trebušček jih ni več bolel.

Ko so obiskali zdravnika je bil navdušen nad njihovo prehrano. Povedal jim je, da so zdravi in jih spodbudil,  naj tako dobro in zdravo hrano jejo še naprej.  Tudi sam, ko je zvedel za to hrano, jo je začel jesti.

Avtorica: Ljupka Mia Marin, 2. a
Mentorica: Irena Prelog

Skok na naslovnico glasila

Narava skozi moje oči

Planet Zemlja obstaja že več milijard let. Tako imenovan modri planet z razvitim življenjem je dom ljudem že od začetka naše vrste. Dal nam je vse. Vodo in hrano za preživetje in rastline za kisik.

Skok na naslovnico glasila

SVET

Prvič, ko prideš na svet
greš k jezeru in narediš
vodomet.
Oko igra vidomet
in ko prideš na svet
ješ med. 

Avtorji: Eva Hvalec, Luka Ber, 3. b
Mentorica: Breda Pisar