Lepo je vedeti, da te še nekdo ceni, četudi si učitelj.
Komentar Marka Juhanta, specialni pedagog za motnje vedenja in osebnosti, k pisanju gospe Ranke Ivelja v Dnevniku 16. 3. 2017:
Kdo bo ustavil nasilneža iz 1.C
Ta šestletnik, ki ga opisuje novinarka, ni tako nedolžno bitje, med drugim je nevaren za vrstnike. Vendar ga učiteljica ne sme zgrabiti in s tem obvarovati njega in druge brez rizika, da bo disciplinsko obravnavana ali da starši tožijo njo ali šolo. Obdolženi bodo nasilja! Če drugega ne, se vrstijo anonimne prijave in šolski inšpektorat se po nekaterih šolah potem valja cele tedne. Včasih se človek vpraša, kdo ima posebne potrebe.
Da novinarka ne bo delala škode v šolstvu kot kakšen bivši minister, predlagam, da se v aprilu nekajkrat usedeva v razrede s prvčki. Da bo dobila sliko iz prve roke.
V letošnjem šolskem letu me je kot zunanjega strokovnjaka v prvih osmih tednih šest šol prosilo za konkretne nasvete pri delu v razredih z nasilnimi učenci. Učiteljice, svetovalne delavke in vodstva šol so ubrali načine, ki jih svetuje tudi g. Juul. Učitelj najprej išče rešitve znotraj razreda, otroku daje različne možnosti pozitivne potrditve, išče močna področja in se osredotoča na to, kar je pri učencu dobro. Posluša ga, otrok ima priložnost povedati vse, kar ga teži.
Če kljub temu ni premikov na bolje, se obrne na svetovalno službo, ki otroka vzame v individualno obravnavo, v razredu svetovalni delavci hospitirajo, opazujemo dinamiko razreda, skupaj iščejo rešitve. Z otrokom delajo tudi individualno. Že v začetku se povežejo s starši, in če najdejo skupno pot, so premiki na bolje vidni – seveda po določenem času. Kadar starš zvrača vso krivdo na šolo in doma v odnosu do otroka ničesar ne spremeni, šolski trud pogosto zelo šibko obrodi. Obrnejo se na zunanje strokovnjake. Če imajo srečo, da dobijo praktika, nasveti koristijo. A kot je že zapisano, dobro le ob sodelovanju staršev.
Zdaj pa lepo po vrsti, da bo jasno, kako se stvari streže.
Otrok, ki ni vzgojen, je razvajen in mu niso bile postavljene meje, se noče umiriti in sodelovati, potrebuje UKREP.
Otrok, ki ima posebne potrebe, ne zmore, potrebuje POMOČ.
V pisanju novinarke je pod vplivom razmišljanj g. Juula to dvoje pomešano. Še več, meša tudi agresivnost in nasilnost, kar sta dva čisto različna pojma. Agresivnost je lahko pozitivna (recimo, da se braniš, ko si napaden), nasilje pa je vedno škodljivo! Agresivnost je normalen pojav, nasilnost pa ni.
Ni tako, da bi vsi nasilni dečki imeli motnje v razvoju, posebne potrebe. Pri večini je odpovedala vzgoja. Če so žrtve, so žrtve neprimerne vzgoje, a vsekakor ne taki ubožci, ki jih je treba nositi po rokah, ker so pretrpeli toliko hudega. Niso. Za te morajo učitelji imeti na voljo učinkovit ukrep pa tudi možnost, da starše potegnejo v sodelovanje in spremembe, ki jim kajpak niso najbolj po volji. Učiteljem manjkajo ukrepi. Ker jih ni, ostane edina rešitev, da bi otroka prešolali (problem predali drugi šoli).
Morda niste opazili – učitelji so neobičajni ljudje. Prenesejo več kot drugi, vendar imajo svojo mejo. Če novinarko ozmerja politik, bo slej ko prej plačal. Če učiteljico ozmerjajo z istimi besedami starši, velja za preobčutljivo in ni za ta posel, če bi tožila!
Otrok pride v šolo že nasilen, šola ni vzrok nasilnega vedenja, je le sprožilec. Otroci prvič doživijo trdne meje in tisti, ki niso bili v vrtcu, trčijo v vrstnike. Težko se prilagajajo.
Drugi del otrok, ki ima posebne potrebe, večinoma še ni strokovno obdelan, ni navodil komisije za usmerjanje in učitelji se znajdejo, kakor se, v očitnem primežu med pomočjo in starši, ki otroka nočejo »zaznamovati« z mnenjem komisije. Ti, ki niso poskrbeli za pomoč svojem otroku, bodo nad člankom navdušeni, z veseljem bodo tudi oni pljuvali po šoli in učiteljih. Neprimerno vedenje otrok pa se bo utrjevalo.
Staršem, ki so poskrbeli za vse, sodelujejo in so aktivni, spreminjajo vzgojo tudi doma, kapo dol! Opravljajo izjemno delo. Otrokovo obnašanje se spreminja in postaja vse bolj sprejemljivo, spotoma tudi njegovo zadovoljstvo in uspeh v šoli. Nihanja so pričakovana in običajna.
To, da so nasilni večinoma dečki, drži. Vprašajte se, kdo jih, ob politiki dodeljevanja staršem v razpadlih zvezah, vzgaja. Pogosto mame, same. Mediji vpijete, kje da so moški, država jih pa izključi iz vzgoje. Koliko tisoč fantov živi tako? Če podatka ne poznate, boste presenečeni.
Danes je v modi vzgoja z malo konkretnimi napotki – taki so kot v članku, o katerem pišem, a to se že vse dogaja. Ko že navajate tuje strokovnjake, bi bilo lepo enkrat zapisati ob tako rahli, negujoči vzgoji še kak drug podatek. Recimo ta, ki govori o samomorih otrok. Kje smo mi in kje države s severa Evrope? Pa lahko vsakdo sam presodi, kje otrok dobi več prave pomoči, ko je v resnični stiski.
Na šolah tisto, kar navaja Juul, že zdavnaj izvajajo in ga za to ne potrebujejo. Ne vem, kdaj je bil g. Juul kak teden prisoten pri rednem pouku v slovenski šoli, niti tega ne, kdaj je imela nazadnje tako priložnost avtorica članka.
Rahlo me skrbi, da kot ženska na sindikalnem posvetu, ali karkoli je že bilo, ni prepoznala mehanizma za soočanje s težavami: drugim ljudem poveš, da imaš težave, in oni povedo, da jih imajo tudi oni. Problem torej ni izključno tvoj – pa je težava takoj malo manjša, malo več je upanja in kaka poteza, pristop več, se izmenja v takem druženju. S svojim člankom je porušila še tisto malo olajšanja.
Da novinarka ne bo delala škode v šolstvu kot kakšen bivši minister, predlagam, da se v aprilu nekajkrat usedeva v razrede s prvčki. Da bo dobila sliko iz prve roke. Tiho bova sedela v kotu razreda in spremljala. Pripraviti se bo treba na pouk, premisliti, koliko tekočine bo spila, ker bova šla lulat le takrat kot učiteljica. Ne takrat, ko je sila. Takrat, ko bo presodila, da je za otroke varno. Pri prvčkih ni petminutnih odmorov, ko bi šla učiteljica iz razreda. Na trenutke sta še dve učiteljici v razredu premalo! Prva ravnateljica, ki sem jo povprašal, ali bi nama z novinarko odprla vrata v prvi razred, je potrdila, da naju z veseljem sprejme.
Učitelji in svetovalci porabijo ogromno časa za nasilne otroke. Niso vsi taki, a dva v razredu v desetih sekundah vse postavita na glavo! Današnji primer z ene od šol: učenca so pripeljali k svetovalni delavki, ker je grozil, da bo zadavil sošolca. Zato, ker mu je rekel, da ne zna risati. No, kje je tu krivda učiteljice? In kako je lahko učiteljica ta, ki je problem že v prvih tednih šolanja otroka, če je pri njej otrok v vsem življenju 60 ali 80 ur, med 15 ali 20 drugimi učenci, prej pa je šest let živel pri starših – z le dvema otrokoma?
Še en podatek, ki ga novinarka očitno nima, ko primerja fante in dekleta – uspeh in ukrepe. Šola je prilagojena delovanju dekliških možganov in razmišljanj, slovenska šola je šola za dekleta. Ni vse preprosto primerljivo, ker imajo punce prednost.
Poznam veliko učiteljic in učiteljev, ki jim nikakor ni cilj le šolski mir in red, ki skozi daljše obdobje izkazujejo svojo zavezanost visokim ciljem. Pa se tudi ti sprašujejo, kaj se dogaja in kaj bo potrebno, da se situacija z ukrepi spremeni! Upam samo, da za to ne bodo potrebna človeška življenja. Kajti zdravja so že zdavnaj ogrožena, sindikat malo miga, ministrstvo pa nič. Bo pa poslalo čez kak mesec nov formular za spremljanje agresije in potem bodo imenovali komisijo, ki tudi ne bo dala novih ukrepov.
Še dobro, da bodo učitelji še vedno na šolah. Ker so vedno tam. A ljudje, ki niso nikoli prevzeli osebne odgovornosti za ves razred otrok, kažejo s prstom nanje. No, ne bo šlo tako preprosto.
Novinarka naj najprej prevzame odgovornost, da je izničila psihohigienski efekt srečanja. Da pogreva staro vodo in uči, kaj naj bi na šolah počeli tisti, ki že delajo več kot samo to. Da navaja tujo referenco, kot da na naših šolah ni izvrstnih učiteljev, svetovalnih delavcev, ravnateljev! Da s pisanjem ustvarja idejo, da na naših šolah se pa ne dela nič, če se pa že, se dela narobe.
In seveda, naj si vzame čas, se nam za en teden pridruži v razredu in potem po izkušnji opiše, kaj se dela in kaj ne.
Marko Juhant,
specialni pedagog za motnje vedenja in osebnosti
Praše, 16. 3. 2017
