|
Čarobne smuči in sani Nekoč sta živela brata Maks in Jan. Ta dva fanta še nikoli nista videla snega, saj živita v vroči Avstraliji. To se bo kmalu spremenilo, saj se peljeta proti zasneženi Švici. Tja gresta na božične praznike k babici in dedku. Po dolgi vožnji z letalom se zdaj z avtomobilom bližata koči, kjer živita babica in dedek. Prispela sta po približno pol ure in babica in dedek sta se vnukov zelo razveselila. Tudi Jan in Maks sta se babice in dedka razveselila. V koči sta se razpakirala in udobno namestila. Bila sta skupaj v sobi s pogradom. Bila sta kmalu nared in odšla sta dol h kosilu. Dedek je rekel: »Ko se najesta gremo smučat.« Spogledala sta se in odgovorila dedku: »Ne znava smučat.« Dedek je rekel, da ju bo naučil. In res. Oblekla sta se in odšli so z avtom, do parkirišča in nato v gondolo. Fanta je bilo res strah, saj bosta prvič na smučeh. Na vrhu so si sposodili smuči in Jan je videl svetlo modro žareče smuči. Na njegovo srečo so bile njegove velikosti. Medtem pa je Maksu postalo zelo slabo. Moral je oditi v dolino. Dedek mu je dal denar in je rekel: »Kupi si sani in se sankaj po bregu.« Nato sta se Jan in dedek odšla smučat. Pri smučanju so smuči Janu zelo hitro tekle, in brez težav naredile katerikoli zavoj. Dedek je ostal brez besed. Ni vedel, da lahko nekdo tako dobro prvič smuča. Dedek je vprašal Jana kako mu gre tako dobro? On pa je rekel samo, da nima pojma in misli, da so zato krive smuči. Po dobrih dveh urah prijetnega smučanja sta se vrnila domov. Na poti, do gondole je iz smuči prišla kača in rekla: »Te smuči pomagajo vsakemu, ki je dobrega srca. Kača je nato odletela v zrak in se ni vrnila. Ugotovila sta, da se je tudi Maks zabaval. V dolini je šel na čaj in ni bil več tako bolan. Nato si je kupil rdeče sani. Rekel je, da so ga nesle zelo hitro. Prav mogoče so tudi te sani čarobne, To ne bomo nikoli izvedeli.
Avtor: Bor Kaučič, 6. b Mentorica: Karmen Ivančič
|
|
Snežinka Ledenka Prišla je zima in z njo prve snežinke. Med milijoni snežink je padala tudi Ledenka. Bila je najmanjša, najbolj trmasta in radovedna. Preden bi padla na zemljo in se stopila, je hotela prepotovati cel svet. Mislila si je: »Le kako, saj samo letim po nebu navzdol, padem in se stopim, ali pa sem zvita v snežakovi glavi. Nočem tako kratkega življenja! Hočem dlje živeti! A za zdaj ne moram nič. Bomo videli, kaj bo, ko padem na tla.« Čez nekaj minut je Ledenka padla na tla, ko so se otroci prišli igrat na sneg. Ledenko so premetavali sem in tja. Ko je mama poklicala otroke v hišo, je Ledenka slučajno obtičala na Mihovi rokavički in skupaj z njim odšla v hišo. Mihova družina je naslednji dan odpotovala v Ameriko. Z letalom so potovali vse do New Yorka. Tam so šli na sprehod. Ko so si ogledali celo mesto, so se odpravili proti hotelu. A Ledenka skupaj z njimi na poti ni bila dolgo, saj je kmalu pristala na dečkovi kapi. Ni vedela, kam gre deček in njegova družina. Bilo je že pozno, zato je zaspala. Zbudila se je v neki čudni deželi, ki ni bila vajena. Zaklicala je: »Afrika! Od nekdaj sem si želela v Afriko!« Njihova pot je trajala približno dvanajst dni. Videla je slone, žirafe … Po dvanajstih dneh so se vrnili v New York. Tam je slučajno padla na dekličin šal. Tudi zanjo in njeno družino ni vedela, kam potujejo. Celo pot je ostala budna, medtem ko je deklica dremala. Začelo se ji je dozdevati, da gredo na Antarktiko. Res so šli. Tam je videla severne medvede. Pot ji je bila zelo zanimiva, a čez tri dni so se vrnili. Deklica je stanovala v isti deželi kot Ledenka. Kmalu je Ledenka prišla domov, videla domače in jim govorila, kje je bila in kaj vse je videla. Ledenka še danes tava nekje po svetu, če se še ni stopila. Le pri kom je danes na obisku?
Avtorica: Eva Vrbanjac, 6. b Mentorica: Karmen Ivančič
|
|