Šolsko glasilo - maj 2018

Skok na naslovnico glasila

Poredna lisica

Nekega vročega poletnega dne se je žejna in izčrpana lisica sprehajala po gozdu. Po dolgi in naporni poti si je želela, da bi našla malo vode, da bi se odžejala. V daljavi blizu Mlačanove kmetije je zagledala vodnjak. Bila je presrečna in navdušena, da se bo lahko napila ter kasneje nadaljevala pot do doma.

Ko je prišla do vodnjaka, je videla, kako čista je voda. Želela je popiti kar vso vodo. Vendar je bila voda v vodnjaku zelo plitva ter težko dostopna. Ko se je lisica iz leve in iz desne trudila, da bi dosegla vsaj kanček vode, je z glavo naravnost padla globoko v vodnjak. Bila je poškodovana, vendar se je končno lahko napila ter si malo odpočila. Po nekaj urah počitka je želela nadaljevati pot, vendar ni mogla iz vodnjaka. Klicala je na pomoč, da bi jo kdo slišal, vendar zaman. Lisica je od utrujenosti zaspala.

Mimo vodnjaka je prišel kozliček, da bi tudi on popil malo vode. V vodnjaku je videl lisico ter se odločil, da ji bo pomagal. Bil je zelo dobrosrčen in je vedno vsem pomagal. Ko se je sklonil, da bi lisici podal vejo, jo je lisica zgrabila, se rešila ter kozlička potisnila v vodnjak. Grdo se mu je krohotala ter zbežala.

Na poti se je lisica ranila. Šepala je. To je bila kazen, ker je bila nesramna do kozlička. Kozliček je bil razočaran in razburjen, ker je želel lisici samo pomagati. Ona ga je grdo ogoljufala. Ker pa je bil kozliček prijazen do ostalih, se mu je njegova dobrota povrnila. Kmet Mlačan je prišel do vodnjaka, da bi nalil vodo za svoje živali. V vodnjaku  je zagledal kozlička ter ga rešil. Ker je bil kmet prijazen in ker je videl, da je bil kozliček prestrašen, mu je prinesel vrč sočnega korenčka ter zelenjavo pridelano na njegovem vrtu. Kozliček se mu je zahvalil ter ga prosil, če bi lahko ostal na njegovi kmetiji, saj nima doma. Ker je Mlačan bil dobrega srca, je kozlička sprejel na svojo kmetijo. Kozliček je bil presrečen, saj je na kmetiji dobil veliko novih in iskrenih prijateljev. 

Tako so vsi živeli srečno do konca svojih dni.

Avtorica: Lena Klajnošek, 2. a
Mentorica: Sonja Plajnšek 

Koala

Koale živijo ob obalah in jugovzhodni Avstraliji, kjer je dovolj evkaliptusovih listov v evkaliptusovih gozdovih. Spadajo v razred sesalcev, v družino koal in v nižji razred vrečarjev.

Dočakajo največ do 14 let. Zrastejo tudi do 70 cm. Imajo velike ostre kremplje in pet prstov. To so eni iz med redkih sesalcev, ki imajo prstne odtise.Prehranjujejo se z evkaliptusovimi listi, listi jih tudi omamijo. Spijo do 19 ur na dan.

Samica približno pet tednov čaka na mladiče. Sprva, ko mladič pride na svet, je velik 1 cm, potem je v koalini vreči 6 mesecev, da se razvije. Nato ga koala prevaža na hrbtu in kasneje mora postati samostojen ter gre v svet.

Koale nimajo plenilcev, ampak so kljub temu ogrožene. Največji sovražniki smo ljudje.

Avtorica: Iva Gerl, 4. a
Mentorica: Karmen Plavec

Deklica, ki se je bala živali

Nekoč, pred davnimi časi je živela deklica, ki se je na smrt bala živali.

Nekega dne  se je šla igrat in je srečala grdo, kosmato in majhno žival. Bila je miška. Deklica se je na smrt prestrašila in splezala na drevo. Miška se začela smejati. Potem je prišla mačka. Miška se je prestrašila in splezala na prvo vejo. Deklica pa na drugo. Mačka se je začela smejati.

Potem je prilajal pes. Mačka se je prestrašila in je splezala na prvo vejo, miška na drugo, deklica pa na tretjo. Pes je začel lajat. Potem je nekaj časa stal pod drevesom in prikazal se je lev. Pes se je prestrašil in je splezal na prvo vejo, mačka na drugo, miška na tretjo vejo in deklica na četrto vejo. Lev se je začel močno smejati. Tako zelo močno, da je prišel slon. Lev se je ustrašil in je splezal na prvo vejo, pes na drugo vejo, mačka na tretjo vejo, miška na četrto vejo. Deklica je plezala in plezala in je ugotovila, da je konec drevesa. Potem je prišel njen očka in je enkrat butnil z nogo ob tla in lev je splezal s prve veje, pes z druge veje, mačka s tretje veje, miška s četrte veje in k deklici so po zraku prileteli baloni iz zabaviščnega parka. Deklica je enega ujela, potem še enega in še enega. Ujela je tri balone in poletela z drevesa. Poletela je naravnost v očkove roke.

Potem se deklica ni več bala živali.

Avtor: Anej Slana, 2. a
Mentorica: Sonja Plajnšek

Roki

Imam psička Rokija. Kupili smo ga v Šmarju pri Andreji. Star je eno leto. Je pasma bigel.

Roki rad hodi na sprehode in rad se igra. Velikokrat zleze v mojo posteljo in tam zaspi.

Je konzerve, pašteto, najrajši ima sveže kosti. Briketov ne mara. Poje jih le, če je zelo lačen. Vesel sem, ko ga lahko peljem na sprehod in ko z mano spi v moji postelji.

Avtor: Žan Korez, 2. b
Mentorica: Irena Prelog

Dobila sem psa

Že zelo dolgo sem si želela psa. Mami in ati sta na internetu videla oglas, da prodajajo tri majhne shih tzuje. Rekla sta, da jih bomo odšli pogledat naslednji dan.

Naslednjega dne nisem mogla dočakati, saj se tako veselila. Ko smo se zvečer odpravljali spat, sem razmišljala, kako bo psu ime in kakšen bo.

Naslednji dan smo jih šli pogledat. Najprej sem zagledala sedem velikih shih tzujev, nato pa še enega majhnega, ki se je skrival pod sedežno. Vprašala sem, če ga lahko pogledam. Dovolili so, zato sem ga dvignila in se z njim usedla na stol. Malo sem ga božala in vprašala, kako mu je ime. Povedali so mi, da je samička po imenu Aya. Rekla sem, da je to zelo lepo ime. Starši so me vprašali, če bi jo rada imela. Seveda sem rekla ja. Vzeli smo jo, se zahvalili, poslovili in odšli. Ko smo se vozili smo se odločili, da ji ne bomo spremenili imena in da bo ostala Aya. Ustavili smo se še v trgovini in kupili brikete, posteljo in igračko. Nato smo se odpeljali domov. Doma smo ji dali hrano in se z njo malo igrali. Ker je bila še majhna, se je utrudila in zaspala. Naslednji dan smo jo prvič nesli pokazat v gostilno, kjer delata moja mami in ati. Vsi so bili zelo veseli, Aya pa je bila zaspana, zato smo jo nesli v pisarno, kjer je takoj zaspala. Mami sem vprašala, zakaj smo jo kupili, če pa samo spi. Razložila mi je, da je še majhna in potrebuje počitek. Bila sem še majhna, zato tega nisem razumela.

Aya je postajala večja in vedno manj je spala. Še naprej smo skrbeli zanjo in nikoli je nikomur ne bi dala.

Avtorica: Kiara Šegula, 5. b
Mentorica: Marta Skrbinšek 

Izgubljena muca

Nekoč je živel kuža, ki se je rad potikal po gozdu. Tako je nekega dne srečal muco, ki se je v gozdu izgubila. Odločil se je, da ji bo pomagal. Šla sta po gozdni poti naprej. V gozdu je bilo veliko lisic, jazbecev in veveric. V krošnjah pa je bilo veliko žira, želodov in lešnikov.

Kuža je videl duplo in vprašal muco: »Je to tvoj dom, muca?«

»Nisem sova, da bi živela v tem duplu,« mu je odgovorila muca.

Šla sta naprej in kuža je videl brlog in spet vprašal muco: »Je to tvoj dom?«

Muca je odgovorila: »Nisem lisica, da  bi živela v tem brlogu.«

Šla sta naprej in kuža je videl krtino in vprašal: »Muca, je to tvoj dom?«

»Nisem krt, da bi živela v krtini.«

Končno sta našla pot iz gozda. Muca je zagledala oranžen blok in veselo vzkliknila: » To je moj dom! Končno sva ga našla! Juhuhu, kako sem srečna.«

S kužkom sta se objela in od veselja zaplesala. Naenkrat pa je muca začela močno jokati, ker se je spomnila, da ne ve v katerem nadstropju stanuje. Kuža ji je predlagal, naj se spomni, kaj ima na balkonu. Muca ve, da ima nadstropje, kjer stanuje na balkonu rdeče rože in tako najdeta mucin dom.

Muca povabi kužka na kakav in piškote. V mucini dnevni sobi se sladkata, klepetata in poslušata pesmice iz CD- ja Maček Muri.

Ko se je zvečerilo, se je kuža počasi začel odpravljati domov. Muca se je kužku zahvalila za pomoč in rekla: »Oprosti, če sem bila malo neprijazna, ampak bala sem se te, ker te nisem poznala in skrbelo me je, če mi boš res pomagal. Hvala ti še enkrat. Danes sem dobila novega prijatelja. Če ti bo kdaj dolgčas, se lahko prideš k meni igrat. Lahko pa prideš kar jutri.«

Kuža se je poslovil.

Muca je bila vesela, da se je dan, ki se ni preveč dobro začel, tako lepo končal. Komaj je čakala naslednjega dne, da svoje dogodivščine opiše mačjim prijateljem. Upala je, da jo naslednji dan obišče njen nov prijatelj, njen rešitelj, kuža.

V svoji košari se je zvila v klobčič in razmišljala, kako je preživela dan.

Avtorica: Zarja Palir, 2. b
Mentorica: Irena Prelog

Moja muca Lili

Doma imam muco Lili. Je siva in tigrasta. Rada se igra in se carta.

Ima veliko igrač. Miške na vrvici, trakove, žogice… Najraje ima žogico s perjem, ki se meče. Skače v zrak, da jo ujame.

Je posebne brikete. Ima jih v vijolični posodici.

Lili imamo vsi zelo radi.

Avtorica: Gea Palir, 3. a
Mentorica: Silva Forštnarič 

Muca sneda

Nekoč, pred davnimi časi, je živela lepa muca. Ampak to ni bila navadna muca. Vse muce jedo mačje piškotke in konzerve, ampak tale muca pa je bila res nekaj posebnega. Kajti tale muca ni jedla teh mačjih prigrizkov, ona je jedla sladice in sladkarije. Oh, čokoladni keksi so bili najboljši.

Kadarkoli so ji ljudje dali mačjo konzervo, je najprej povohala, potem obliznila in na koncu porinila vstran od sebe. Vedno je šla v slaščičarno krast sladice, zato je postala zelo debela. Nihče je ni hotel imeti za hišnega ljubljenčka, saj je bila preveč debela.

Neki fant, po imenu Jaka, pa si je tako močno želel imeti muco. Zato ga je mama odpeljala v mesto, naj si poišče mačko. V mestu je bilo veliko izgubljenih mačk. Ko je prišel domov, ga je mama vprašala, če je našel svojega ljubljenčka. Jaka  je veselo odgovoril, da je in da ji bo ime muca Sneda. Ko je mama zagledala tole debelo mačko, je rekla, da jo bo sam kopal, sam hranil in vodil na sprehode. Jaka je sprejel vsa ta dela in odšel v svojo sobo z muco Snedo. Bil je že mrak, zato se je Jaka odpravil spat, saj je naslednje  jutro moral v šolo. Ponoči, ko pa so vsi spali, pa je muca Sneda odšla v slaščičarno ukrasti nekaj sladic. Bilo je že jutro in Jaka je moral v šolo. Ko je na avtobusni postaji čakal avtobus, se je spomnil, da še ni videl muce Snede. Hitro je šel domov in pogledal, kje je. Nikjer je ni našel. Hitro je stekel na drugi avtobus in se odpeljal v šolo. V šoli je bil živčen, saj ni vedel,  kje je muca Sneda.

Muca pa je ugotovila, da je njen pravi dom v slaščičarni. Ko jo je Jaka našel, je bil zelo vesel in jo je odpeljal domov. Bil je čas za kosilo. Dal ji je prigrizke za mačke, a je muca Sneda porinila posodo vstran od sebe. Potem pa ji je Jaka dal jabolko, a jo je najprej povohala, potem obliznila in nazadnje okusila, kako dober okus ima sadje in zelenjava.

Tako je tole jedla vsaki dan in tako več ni bila debela, ampak je bila prava damica oziroma manekenka. Zdaj jo najdemo v vrtnariji, na vrtu in v sadovnjaku.

Avtorica: Katja Pečar, 5. a
Mentorica: Irena Golob

Skok na naslovnico glasila

Na svetu si, da greš za soncem
(Razmišljanje o verzih Toneta Pavčka)

Meni verz iz Pavčkove pesmi pove veliko. Na primer, da moramo slediti dobrim stvarem in moramo biti dobri. Na žalost pa na svetu ni vedno tako.
Najdejo se ljudje, ki gredo v napačno smer in delajo same grde stvari. Upam, da je ljudi, ki gredo v napačno smer dosti manj kot ljudi, ki gredo v pravo smer za soncem.

Svet bi bil dosti lepši in bolj pošten, če bi bili ljudje prijazni in bi spoštovali sebe in drugega.

K boljšemu svetu lahko pripomore vsak. Lahko se nasmehneš človeku, ko je žalosten  ali pa mu pomagaš, ko ima slab dan. Lahko pomagaš sošolcu, ki mu ne gre snov.

Ko je nekdo žalosten, je dovolj že, če ga samo poslušaš in mu rečeš spodbudne besede. Tako malo lahko narediš za človeka in ga boš razveselil, vendar se tega spomni samo človek, ki hodi po pravi poti, kajti človek, ki hodi po napačni poti, niti ne vidi sočloveka, ki je žalosten. Če pa že opazi človeka, mu ne pomaga, ker se mu to ne zdi potrebno. Slej ko prej pa se mu bo ta nesramnost vrnila in bo spoznal, da je delal napake, vendar bo že prepozno. Takrat pa njemu ne bo nihče pomagal in bo moral skozi hude trenutke sam, kar je dosti težje, saj nimaš nikogar, ki bi mu lahko zaupal probleme in težo bremena nosiš v sebi.

Brez prijateljev je skoraj nemogoče živeti. Kdo ti bi prisluhnil, ko si žalosten?  S kom bi se smejal? S kom bi se veselil? To so razlogi, zakaj moramo biti dobri. Saj pravijo, da se dobro z dobrim vrača, kar drži kot pribito. 

Zelo lep bi bil svet, če bi gradili svet na vrednotah, ki prinašajo mir.

Bodi dober, da bo svet v soncu in ne v sencah. Saj konec koncev na svetu si, da greš za soncem.

Avtorica: Teja Strelec, 9. a
Mentorica: Lidija Verlek

Košarka

Ime mi je Jakob in treniram košarko. Pri košarki si oblečen v kratke hlače in majico s kratkimi rokavi.

Na treningu se učimo  dobro voditi in odbijati žogo ter zadeti koš. Žogo podamo tistemu, ki je v tvoji ekipi. Nasprotnik ti ne sme vzeti žoge. Če mi žoga pade iz igrišča, pripada nasprotni ekipi. Ko zadene koš sem vesel.

Na začetku me je treniral Uroš, zdaj pa imam drugega trenerja. Po treningu sem vedno utrujen, ker pridno vadim.

Avtor: Jakob Kukovec, 2. b
Mentorica: Irena Prelog  



Moja družina

Ime mi je Žiga. Hodim v drugi razred. Imam dva bratca. Ime jima je Rok in Luka. Živimo na Ptuju v Belšakovi ulici. Mamici je ime Petra, atiju pa Davorin.

Z bratcema se v hiši igramo z železnico, z Lego kockami, včasih pa skrivalnice. Zunaj se pozimi sankamo in kepamo, poleti pa kopamo v bazenu. Najrajši se škropimo z vodnimi pištolami ali pa kar tako.

Avtor: Žiga Tušek, 2. b
Mentorica: Irena Prelog

Nova šola

Bil je tretji april in jaz sem prišla v novo šolo Mladika. Malo me je bilo strah. Bila sem tretji razred.

Ko sva z mamo pred učilnico čakali učiteljico, sem videla nekaj učencev. Nekateri so bili veliki, drugi majhni kot jaz. Moja mami in učiteljica sta se nekaj pogovarjali, nove sošolke pa so me spraševale, kako mi je ime. Ker sem bila iz druge države, so me samo spraševali, kako se reče to in kako ono.

Najprej sta mi bili najbolj všeč sošolki Vita in Tara. Izstopali sta, ker sta bili največji v razredu, jaz pa sem bila majhna.

Naslednji dan, ko sem prišla v šolo, so nekatere punce prišle do mene. Skoraj vsaki odmor so plesale, jaz pa nisem hotela. Nekatere so še vadile gimnastiko. Učila jih je Eva, ki je trenirala balet.

Vita in Tara sta bili navdušeni nad mojimi lasmi, ki so naravno skodrani. Ko sem prišla naslednji, tretji dan v novo šolo, sem narisala psa in vsi so bili presenečeni. Nekateri so govorili, da rišem lepše od Sare.

Čez nekaj dni sem se že navadila na novo šolo in sošolce, pa tudi ocene sem imela dobre.

Ugotovila sem, da je zabavno, ko prideš na novo šolo.

Avtor: Amila Lisičić, 5. b
Mentorica: Marta Skrbinšek

Na svetu si, da greš za soncem
(Razmišljanje o verzih Toneta Pavčka)

Verz oziroma misel »Na svetu si, da greš za soncem« me je spomnila na eno prigodo iz mojega življenja. Ko sem  v prvem razredu zbolela za neko boleznijo sem morala v bolnišnico. Tam sem na začetku preživljala težke trenutke, saj nisem nikogar poznala in seveda slabo sem se počutila.

Po nekaj dnevih sem ugotovila, da mi vsi ti zdravniki in ljudje okoli mene želijo pomagati in jim je mar zame. Tako so me napolnili z veseljem in pričakovanjem, da bom ozdravela in na koncu res sem.

Nato sem prišla domov iz bolnišnice in morala iti v šolo. Tudi tam so me prijazno sprejeli, se me spomnili in po dolgem času sem spet videla prijateljice.

Pri tej Pavčkovi misli sem podoživela trenutke iz otroštva in tudi spoznala, da je na svetu veliko prijaznih, dobrosrčnih ljudi. Živi tudi veliko ljudi, ki te ne poznajo in se vedejo do tebe kot da bi bil njihov najboljši prijatelj, to mi pa je pri teh ljudeh zelo všeč.

Ker pa svet ni vedno pravičen in prijazen, so na svetu tudi ljudje, ki so hudobni in nepravični. Upam pa, da je na svetu več prijaznih, če pa jih ni, pa upam, da se bodo vsi nevoščljivci spreobrnili na bolje, saj je svet lepši s prijaznimi in dobrotnimi ljudmi.

Avtorica: Lara Zamuda, 9. a
Mentorica: Lidija Verlek 

Ptuj - najstarejše mesto v Sloveniji

Moj domači kraj je Ptuj. Čeprav je eno najstarejših mest, živi tu veliko mladih ljudi. Ptuj ima grad, reko Dravo, športno letališče, kino brez stropa, gledališe in še veliko zanimivosti.

Ptujski grad je naš zaklad. Na grajskem dvorišču stoji rdeč konj.

Avtorica: Hasibe Huseini, 3. a
Mentorica: Silva Forštnarič

Prijateljstvo

Imeti nekoga, ki te razumem te usmerja in te podpira pri dejanjih, ki jih delaš je nekaj najboljšega. Naša predstava o popolnem prijatelju je največkrat takšna, da je vedno ob tebi, te zna potolažiti, spraviti v dobro voljo in  da se ob pogovoru z njim čas ustavi. Takrat odmisliš vse težave, kar naenkrat odletijo vstran in v sebi začutiš srečo. Srečo, da si našel nekoga v tvojih očeh tako popolnega in enakega tebi.

Redko kdaj pa se vprašamo, kakšni prijatelji smo mi. Ali smo tudi mi vedno na razpolago prijatelju oziroma prijateljici, ali jih tudi mi podpiramo ali samo želimo, da se mi počutimo cenjenega in potrebni pohval, sami pa tega ne vračamo.

V življenju se ti vsaj enkrat zgodi, da naletiš na napačne osebe, osebe, ki niso vredne tvoje energije in ljubezni. Ampak tudi takšni ljudje veliko pripomorejo k našemu življenju, saj nas naredijo močnejše in brez njih ne bi bili oseba kot smo zdaj. Naletiš pa tudi na tiste ta dobre ljudi. Na tiste ljudi s katerimi pogovor nima nikoli konca in te nasmejijo, če tudi imaš slab dan.

V vsakem prijateljstvu so vzponi in padci, ampak najbolj je pomembna iskrenost. Pravo prijateljstvo je takrat, ko si iskren in priznaš, da si morda naredil napako. Ljudje ostanejo v tvojem življenju, tako dolgo kot nam je to namenjeno. Vsakogar v življenju spoznaš z razlogom in brez teh ljudi ne bi mogel biti takšen kot si zdaj.

Avtorica: Tamara Ciglarič, 8. b
Mentorica: Urška Hlupič Voda 

Na kaj nas opozarja basen Zajec lažni bolnik?

Nekateri ljudje se za dosego svojih ciljev nenehno pretvarjajo in lažejo. Zanimivo je, da jim vedno uspe najti ljudi, s pomočjo katerih na nepošten način dobijo, kar hočejo. Torej rek »Dobrota je sirota« še kako drži.

Nekega dne je medved stopil zajcu na žulj. Zajec je na vso moč kričal, kakor da bi mu medved zadal smrtne rane. Seveda ni bilo tako hudo, vendar se je dobričini medvedu zajec zelo zasmilil. Takoj se mu je opravičil, toda zajcu je bilo figo mar za njegovo opravičilo. Še naprej je jokal in tarnal, da ga neznansko boli noga. Medved je zajca dvignil in ga odnesel v brlog. Položil ga je na svoje ležišče in mu obvezal tačko.

Nato se je medved napotil po hrano, vendar zajec ni bil zadovoljen s korenjem, ki mu ga je prinesel. Še naprej je tožil o bolečini, zato je medved sklenil poiskati pomoč. Srečal je lisico, ki mu je dejala, da dela v bolnišnici. Skupaj sta se napotila k zajcu.

Dejala je, da mora zajca odpeljati v bolnišnico, kjer je volk najboljši zdravnik za nožne bolezni. Ob teh besedah se je zajec močno prestrašil in jo kot strela ucvrl iz brloga.

Zajec se je ves čas pretvarjal in izkoriščal dobrosrčnega medveda. Na koncu se je izkazalo, da poškodba le ni bila tako huda, saj se je ob misli, da bi moral k volku, zelo prestrašil in tudi o bolečini ni bilo več ne duha ne sluha.

Velikokrat se zgodi, da ljudje na podoben način kot zajec v zgodbici, izkoriščajo dobrodelnost in skrb soljudi. Posledice takšnih ravnanj so zelo negativne za vse, saj tudi tisti najbolj dobrosrčni izgubijo vero in zaupanje v ljudi.

Na svetu se dogaja veliko negativnega ravno zaradi naraščanja laži, saj je več kot 60% vsega, kar si izrečejo odrasli, večja ali manjša laž. Resnica je filozofski pojem, ki po eni od definicij pomeni ujemanje izjave z dejstvi oz. z realnostjo. Odgovornost je beseda, ki ima velik pomen v odnosih do samega sebe, sočloveka in do okolja.

Avtor: Aleks Orešek, 7. a
Mentorica: Lidija Verlek