icon facebook png 26 icon instagram icon instagram Erasmus+  Erasmus+  Erasmus+Erasmus+
  • 1
  • 2
  • 3
  • 4

MIJA NA SKRIVNOSTNI SLEDI 

Mija, ki obiskuje 5. b razred, je za svoja leta prava mala pustolovska. Rada ima akcijo ali kakršnokoli napeto dogajanje, a kljub temu se rada igra z njenimi punčkami, ki jih pridno hrani v roza škatli. Šola se ji zdi zanimiva samo takrat, ko govorijo o dinozavrih in berejo pravljice, tiste bolj napete. Ko pa pozvoni šolski zvonec in se pravljica zaključi, pa Mija postane nejevoljna, saj se ji zdi, da se nič ne dogaja.

Nekega ponedeljka se ji je zazdelo, da se na šoli dogaja nekaj nenavadnega. S prijateljico Katko sta hodili po dolgem hodniku, ki je vodil do vrat, za katerimi se je nahajala učilnica za učence, ki imajo prosto učno uro. Tam lahko učenci dokončajo naloge, ki jih niso uspeli dokončati pri pouku. Ko sta hodili po hodniku, sta videli učiteljico Sanjo, kako je naenkrat izginila, čeprav ni odprla nobenih vrat. Pomislila je, da ni prav videla.

Ko je Mija prišla domov, ji nenadno izginotje učiteljice Sanje ni dalo miru. Spraševala se je, kako je lahko izginila iz hodnika, kjer so samo ena vrata v katera sploh ni vstopila. Razbijala si je glavo z vprašanji, kam je izginila in kako se je lahko to zgodilo, če se je to v resnici zgodilo. Odločila se je, da bo jutri v šoli poizkusila izvedeti več. V roke je vzela knjigo Dogodivščine Alfreda in Agathe in brala.

Drugi dan v šoli se je med glavnim odmorom odpravila do hodnika, in sicer do mesta, kjer je učiteljica Sanja prejšnji dan izginila. Med hojo po hodniku se ji ni nič zdelo nenavadno ali sumljivo. Ko je prišla do konca hodnika in pogledala vrata, je bila besna. Na tleh pred vrati je našla list s seznamom domačega branja. Učenci, ki so izgubljali stvari, so se ji zdeli zelo malomarni. Želela je pobrati list, ko se je v steni na njeni desni nekaj zasvetlikalo. Odšla je proti steni. Natančno si je ogledala steno, nato še tipala in iskala kakšne sledi. Zdaj se je počutila kot pravi detektiv. Vendar na steni ni bilo nič, niti majhne praske ne.

»Mogoče pa preveč berem detektivke,« si je mislila sama pri sebi. Zaslišala je klepet dveh učiteljev, zato se je hitro skrila v učilnico in pustila priprta vrata, da bi lahko videla, kaj se dogaja. Pokukala je izza vrat in videla učitelja, ki je imel okoli vratu srebrno verižico na njej pa neke vrste pisalo prav tako narejeno iz srebra. To pisalo je vtaknil v majhno luknjico na steni in že so se prikazale stopnice, ki so vodile navzdol. Mija najprej ni mogla verjeti svojim očem, potem pa se je odločila, da to ostane to njena skrivnost. Ker je že minilo pet minut pouka, se je Mija raje odpravila v razred.

Naslednji dan je bila bolj pozorna na verižice, ki so jih okrog vratu nosili učitelji na šoli. Ponovno se je postavila v vlogo detektivke in se lotila problema. Za začetek si je postavila naslednja vprašanja: »Ali ima vsak učitelj takšno verižico?«

»Kaj pa čistilke?«

Njena prva naloga je bila poiskati vse ljudi na šoli s takšno verižico. Kmalu je ugotovila, da ima vsak učitelj verižico, le čistilke ne. Torej prvi korak je storjen, drugi pride na vrsto naslednji dan.

Mija je dobro premislila, kako priti do verižice. Priložnost  je prišla samo od sebe. Med odmorom je učiteljici Vesni vzela iz peresnice srebrno verižico in pohitela z njo do hodnika. Na srečo tam ni bilo nobenega učitelja, ki bi jo poslal nazaj v razred. Stala je pred steno in iskala majhno luknjico, ki odpira vrata do velike skrivnosti. Ko je tako stala pri steni, jo je neka magnetna sila vlekla bliže in bliže. In jo pripeljala do luknjice. Ko je verižico rahlo pomaknila proti luknji, so se ji odprla vrata in pred seboj je videla stopnice, ki so vodile navzdol. Pohitela je po stopnicah in prišla do še enih vrat. Vrata so bila velika, lesena in tudi zelo prašna. Odprla jih je in poglej. Za vrati se je skrivala učilnica. Po izgledu je bila učilnica že zelo stara. Bilo je deset miz in za vsako mizo dva stola. Tabla je bila majhna in temne barve. Na mizah so bile majhne tablice in še manjše krede in goba. Klopi so bile tako stare in prašne, imele so že luknje od lesnih črvičkov, ki so se naselili vanje. Na nizkem odru pa je stala ena miza s predali in z bolj udobnim stolom. Mija je predvidevala, da je to bila nekoč učiteljeva miza. Učilnica sploh ni bila nič podobna današnjim. Ozirala in čudila se je stvarem v prostoru. Želela je zvedeti kaj več o tej stari učilnici. To pa v tem trenutku ni bilo mogoče, saj je čas prehitro bežal in morala se je vrniti k pouku. Ni želela, da učiteljica Vesna izve, da nima verižice. Pa tudi v težave ni želela zaiti. Zdaj ji je bilo vse malo bolj jasno.

Ko je prišla iz šole, je naredila nalogo in hitro odšla k babici, da jo povpraša o šolanju nekoč.

Babica se je Mije zelo razveselila.

»Babi, a te lahko nekaj vprašam?« previdno vpraša Mija.

»Seveda ljubica, kar povej,« odvrne babica.

»No, ko si ti hodila v šolo, kako je to izgledalo?« je zanimalo Mijo.

 »Veš, ni bilo tako kot zdaj. Imeli smo samo majhne tablice namesto zvezkov in kredo namesto pisal, gobico pa namesto radirk. Nismo imeli malice tako kot vi, mi smo si malico prinesli od doma. Bolj revni učenci so si v šolo prinašali samo jabolko in kruh, tisti ta bogatejši pa so imeli tudi klobaso ali kos potice,« je povedala babica.

»Pa še nekaj Mija, v šoli smo učitelje spoštovali in bili smo veseli, da smo si lahko pridobili znanje. Še danes je mnogo otrok, ki nimajo možnosti hoditi v šolo,« je modro povedala babica.

V šoli se Mija nikakor ni morala skoncentrirati in poslušati brez da bi mislila na včerajšnji dogodek – obisk stare učilnice. Opazila pa je tudi, kako se učitelji skrivnostno pogovarjajo in gledajo njo.

Ker med vikendom čistilke čistijo šolo do dvanajstih, se je Mija nečesa domislila. Bilo je lepo sobotno jutro in Mija in njena babi sta se odpravili do šole. Neopazno sta odšli mimo čistilk. Včeraj je Mija iz aluminijaste folije naredila predmet podoben verižici in ga vtaknila v luknjo. Kot po navadi je šla najprej po stopnicah navzdol in prišla do velikih lesenih prašnih vrat, jih odprla in za njimi, za njimi so se skrivali njeni starši, prijatelji, učitelji. Mija je obstala kot vkopana in nič ji ni bilo več jasno. Vsi v en glas so se zapeli: »Vse najboljše Mija!« Potem se ji je komaj zasvetilo, kaj se dogaja. Babica je pristopila k njej in ji povedala: «O Mija, vemo kako zelo imaš rada pustolovščine, zato smo ti to vse pripravili. Ker si bila tako zelo zavzeta z iskanjem in raziskovanjem, si pozabila, da je danes tvoj rojstni dan!«

»Hvala za takšno presenečenje,« vsa vesela odvrne Mija. Čeprav je Mijina skrivnost prišla na dan in sploh ni bila skrivnost, je bila Mija vesela za podarjen detektivsko in skrivnostno obarvan teden in rojstni dan.

Tamara Ciglarič, 7. b

  

SKRIVNOSTNA BARKA

Legenda pravi, da vsakdo, ki vidi skrivnostno barko, se mu nasmehne sreča. Anja, Teodora in Tania so bile prijateljice že vse od otroštva. Zadnje čase je bila tema njihovega pogovora starodavna legenda o skrivnostni barki.

Tokrat so se Anja, Teodora in Tania odločile, da je napočil čas za iskanje te barke. Za začetek so se dogovorile, da bo Anja pobrskala po knjigah v knjižnici in skušala pridobiti čim več informacij o barki oziroma o legendi. Teodora bo povprašala dedka in babico, ki rada pripovedujeta zgodbice in legende. Tania pa bo pobrskala po spletu. Zmenile so se, da bodo pridobljene podatke predstavile v Teodorini drevesni hišici ob koncu tedna.

Teden se je hitro bližal h koncu in napočila je sobota. Dekleta so se v soboto ponovno srečala, tokrat v drevesni hišici. Vsaka od njih je povedla, kakšno informacijo ji je uspelo izbrskati. Jasno je bilo, da obstaja dežela, kjer je ta legenda še kako živa. Ker pa se je bližal čas počitnic, so se odločile, da bodo odšle na pot proti morju in skušale poiskati barko. Doma bodo rekle, da grejo na taborjenje. Mogoče jih pa najde sreča kar sama.

 …

Začele so se šolske počitnice in dekleta so skovala načrt. Odšle so k staršem in jim povedale, da se skupaj odpravljajo na taborjenje. Na skrivaj so kupile vozovnice za ladjo, ki jih bo pripeljala do skrivnostnega otoka.

V nahrbtnik so dale hrano, vodo, en velik šotor, tri dežne plašče in tri debele puloverje. Čeprav je bilo poletje, so bile noči zelo mrzle. Nato so pripravile še pripomočke za osebno higieno in prihranke iz pujska.

Končno je napočila težko pričakovana sobota in dekleta so se odpravila do pristanišča. Vkrcale so se na potniško ladjo in po večurnem čakanju so odpluli na odprto morje. Plovba je trajala cel dan in celo noč. Naslednji dan ob 12. uri pa so le prispele na cilj.

Sodeč po zemljevidu, ki ga je našla Anja v knjižnici, so se nahajale na pravem mestu. Bile so v majhnem otočku, kjer je bilo veliko peska in morja. Legenda pravi, da je vsakdo pogubljen, če najde skrivnostno jamo, v kateri se nahaja skrivnostna barka.

Vendar ni bilo tako. Ko so punce prišle do otoka Hobotnice Mala, tako se je namreč imenoval otok, so mislile, da sanjajo. Videle so velike zelene palme, ki so segale do neba. Ampak kar jih je najbolj osupnilo, so bili slapovi, oblaki iz katerih je tekla mavrica in pa sladkorna pena, ki je ležala ob potki. Vendar nekaj ni bilo prav. Začele so stopati po poti in srečale starega palčka. Ta jim je povedal, da na tem otoku prebiva neke vrste čarovnik. Do sedaj še nihče ni odkril njegove jame v kateri živi. Vsako leto, ko je sonce na najvišji točki otoka, spremeni prebivalce tega otoka v palčke. Če ga pa uspeš najti, bo izničil urok, vendar bo v zameno nekaj zahteval.

Punce so se odločile, da bodo poiskale čarovnika in rešile nedolžne ljudi. Ampak se niso zavedale, da so govorile s čarovnikom. Da jim bi bilo lepše, so si začele prepevati pesmi. Ker niso vedele, kam se naj napotijo, so povprašale palčka. Ta jim je prijazno povedal, da naj poiščejo najlepšo in najbolj strmo pot na otoku. Pot je bila tako strma in strašljiva, da jih je zvilo v želodcu. Kadar so slišale kakšen krik, so se skrile druga za drugo. Bilo je hladno in temačno. Večkrat so se skrile v kakšno grmovje in prisluškovale nenavadnim zvokom.

Prišle so do globoke jame. Sklepale so, da je to jama čarovnikova. Imele so občutek, da so  zelo blizu smrti. Previdno so vstopile v jamo. Čarovnik se je ravno pripravljal na svojo pojedino. Ko so pobližje pogledale obraz čarovnika, so zagledale v njem Taniinega dedka, za katerega so vsi mislili, da je mrtev. Dedek je namreč pred enim letom šel na potovanje in se ni več vrnil. Spominjale so se njegovih besed, ki jih je izrekel pred odhodom: »Grem pogledat, kaj delajo moji palčki. Ve ste pa brihtne glavce, zato vam uganka ne bo delala težav. Zbogom dekleta!«

Tania in dekleti so ostale brez besed. Potem pa so spoznale, da si je v resnici Taniin dedek izmislil legendo o skrivnostni barki in o palčkih. Dedka so dekleta prepričala, da odpro potovalno agencijo in mu obljubile, da bodo pridno delale.

Tako so lahko vsi ljudje odpluli brezplačno na otok, kjer so si ogledovali različne slapove in uživali na peščenih plažah. Izdelale pa so tudi jamo, v kateri se je nahajala barka s kristali. Tako si je vsak obiskovalec, ki je našel barko, lahko odnesel en kristal s seboj domov. Včasih je sreča tudi majhen kristal.

Oriana Bračko, 6. a

 

SREČNA VRNITEV V AFRIKO

Bilo je poletje. Zbudila sem se v lep sončen dan. Prijela me je grozna lakota. Pohitela sem po stopnicah in si iz hladilnika vzela jogurt s kosmiči. Že sem se obrnila, ko sem na sredi dolgega in temačnega hodnika zagledala majhno nenavadno bitje.

Nič mi ni naredilo, samo stalo je in me v primerjavi z mano še bolj čudno gledalo. Od strahu sem zakričala. Mama je prihitela iz kuhinje in sledila mojemu pogledu. Nič ji ni bilo jasno. Poklicala je očeta in ga vprašala, ali tudi on vidi surikato sredi našega hodnika. Vsi smo se spogledovali, razmišljali in obstali tam debelo uro.

Končno se je surikata premaknila in skočila v koš za smeti. Bila sem tako radovedna, da sem kljub strahu pogledala v koš, medtem, ko so se ostali želeli neopazno izmuzniti v kuhinjo. Previdno sem se nagnila. Nenadoma mi je surikata skočila na ramo in se oprijela moje majice. Ustrašila sem se. Naenkrat sem zaslišala tihi glas, ki mi je pripovedoval: »Ne boj se, nikomur ne povej, da govorim. Ime mi je Popi.« Poslušala sem jo zelo pozorno. Vzdušje je postalo prijetno in razpletel se je zelo dolg in zanimiv pogovor.

Popi mi je povedala, da so njena družina in prijatelji živeli v Afriki, v puščavi, a so njihovo podzemno vas napadle hijene. Razvila se je vojna in z njo vse vojne grozote. Lakota, revščina, smrt, izguba doma, bolezen...

Beg je bil naša edina rešitev. Razkropili smo se po vsem svetu. Mene in mojo družino je pot zanesla v Evropo, v Slovenijo, na Ptuj. Dom smo našli v skrivnih hodnikih globoko pod gradom, saj so bili ti najbolj podobni našemu domačemu okolju. Tukaj je vladalo pravo razkošje podzemlja. Lepo je bilo in zanimivo, a vseeno ni bil naš dom. Tako smo se vsak dan potepali naokoli in iskali hrano. Pot nas je zanesla tudi do vaše hiše. Zelo ste bili prijazni in veseli me, da nekje na svetu še vlada mir.

A še vedno se želijo vrniti domov v Afriko, v svojo toplo in sončno domovino. Dom je samo eden. Hijene so jim uničile življenje v miru in sožitju.

Naenkrat sem dobila prekrasno idejo. Odhitela sem v kuhinjo. Moja mami se pozna z raziskovalcem, ki potuje po Afriki, rešuje življenja tamkajšnjim ljudem in živalim. Takoj sem jo prosila za telefonsko številko tega gospoda. A seveda, pri mamah to ne gre kar tako. Sledilo je vprašanje.  »Zakaj?« Tukaj se je vse zapletlo. Nisem vedela, kaj naj rečem. Trdila sem, da smo dobili domačo nalogo in potrebujem nekaj informacij o Afriki. Mislila si je: »Zakaj pa ne, malo splošne razgledanosti ji ne bi škodilo in še jaz se lahko kaj pametnega naučim.« Šla je po svojo veliko knjigo s telefonskimi številkami. Dolgo je trajalo, da je našla pravo. Nato mi jo je na glas narekovala. Vtipkala sem številko in kliknila na zeleno slušalko. Zahvalila sem se in hitro odhitela nazaj v sobo, kjer me je čakala Popi. Videlo se je, da je skoraj umrla od dolgčasa, ko me ni bilo. Povedala sem ji, da prinašam dobre novice. To jo je razveselilo. Zaslišala sem nizek glas, ki je prihajal iz mojega telefona. Predstavila sem se in gospodu Zadinšku razložila situacijo. A kot vsak odrasel človek, ni verjel. Prekinila sem pogovor in se zamislila: »Kdo bi verjel, da smo v hiši našli majhno surikato, ki zna govoriti in je skupaj s prijatelji prišla v Slovenijo, ker so njihovo vas napadle hijene.« Poklicala sem ga nazaj in mu povedala, da bi rada šla v Afriko in spoznala surikate. Še preden je izrekel poved, sem vedela, kaj bo sledilo. Prekinila sem ga in mu povedala, da mi mama seveda dovoli.

Kasneje sem preko očetovega računalnika  kupila  letalsko karto. Zavedala sem se, kaj sem naredila, vendar me to ni ustavilo. Sem že spakirala kovčke, pripravila dokumente, na kar me je prešinilo... Mami nisem povedala, da odhajam. A sem se pomirila. Povedala sem ji, da grem v šolo v naravi. Sploh me ni poslušala. Preveč je bila zaposlena s pisanjem na telefonu. Odšla sem na železniško postajo in počakala na vlak za Ljubljano. Nato sem se vkrcala kot vsi ostali potniki. Na vlaku sem sedela z deklico, ki mi je prijazno ponudila sladkarije. Ob prihodu v Ljubljano sem spoznala gospoda Zadinška. Skupaj sva odšla na letališče. Skozi okno sem opazovala letala, ki so vzletala. Kmalu smo se tudi mi vkrcali na avion. Malo me je stiskalo pri srcu. Od velikega vznemirjenja turbolenc v zraku sploh nisem zaznala.

Končno smo pristali. Z gospodom Zadinškom sva sedla v jeepa, ki naju je odpeljal daleč v puščavo, tja, kjer bi morale živeti surikate. Po dveh urah vznemirljive vožnje sva naletela na trop hijen, ki so se sončile na podzemni vasi surikat. Gospod me je vprašal, zakaj sva se vstavila pri kupu hijen. Vse sem mu razložila. Bil je malo začuden in zgledalo je, da mi ne verjame. Naenkrat je iz mojega kovčka prilezla surikata. Vonj po domu ji je vlil pogum. Gospod Zadinšek je imel široko odprte oči in usta. Tudi sama sem bila začudena, da je na letališču v moji prtljagi niso našli. Potrdila mu je, da govorim resnico. No, saj zdaj ni več dvoma, da bi lagala. Gospod Zadinšek je padel v nezavest, kar sem tudi pričakovala. Še sreča, da se je z nama pripeljala zdravnica Titaya, ki ga je spet ozavestila.

Skovali smo načrt. Bila sem zelo utrujena, a sem komaj zaspala. Naslednje jutro smo zelo zgodaj vstali. Najprej smo hijenam nastavili vabo, ki je vodila vse do drugega konca zaliva. Imeli smo dovolj časa, da smo naredili model ograje in jo postavili okoli podzemne vasi in rovov. Hijene se na poti nazaj niso mogle prebiti čez ograjo.mZmaga je bila naša. Nato smo ograjo še malo ojačali, da je bila še bolj trdna. Pomagali so nam okoljevarstveni prostovoljci. Ti so tudi kasneje organizirali prevoz cele družine varno nazaj v puščavo. Spet so bile v svojem starem, sončnem in toplem domu.

Surikate so tako ponovno zaživele. Ni bilo nevarnosti, da bi jih spet napadle hijene. Bile so mi hvaležne za vse, kar sem naredila. Tega občutka ni bilo mogoče opisati. Sklenili smo nova prijateljstva. Tudi sama sem ugotovila, da, če pomagaš drugim, so ti hvaležni in ti tudi oni pomagajo. To me je napolnilo z velikim zadovoljstvom.

Žal je prišel čas, da se poslovimo. Z gospodom Zadinškom sva domov odletela kar s helikopterjem. Ko pa sva spet pristala na domačih tleh, sem ugotovila, da pogrešam svoje starše in jih imam rada, pa tudi, če so preveč zaposleni in nimajo veliko časa zame.

Vita Toplak, 5. b

  

KUŽKA IZ ZAVETIŠČA

V nekem mestu, sta vsak na svojem koncu, živela dva kužka. Prvi, po imenu Čarli, je živel v ulici, ki se je imenovala Pod kostanji, pri svojem gospodarju Biliju.

Večino časa je preživel v boksu, v katerem je imel svojo utico z blazinami, ki so ga pozimi prijetno grele, poleti pa je tam poležaval s prijatelji. Njegov gospodar Bili je zelo lepo skrbel zanj. Ničesar mu ni manjkalo.

Toda zgodilo se je nekaj nepričakovanega. Gospodar Bili se je s svojimi starši odpravljal živet v drugo mesto. Ker pa so se selili v stanovanje, ga niso mogli vzeti s seboj. Bili je jokaj, prosil in rotil starše, naj ga vendarle vzamejo s seboj, da bo spal pri njem v postelji. Toda staršev ni mogel omehčati. Odločili so se, da ga peljejo v zavetišče, kjer mu bodo poiskali drugi dom.

Drugi kuža, po imenu Slamko, pa je živel popolnoma drugačno življenje. Bil je svoboden, tekal je naokrog po mestu, potepal se je po groznih krajih in ni imel svojega gospodarja. Večino časa je preživel v slabi družbi krvoločnih in hudobnih psov, z njimi kradel hrano in bil več lačen kot sit. Velikokrat so ga pretepali dečki iz soseske, preganjali so ga psi, ki so branili svoje lastnike in prepričan je bil, da so potepinski psi njegovi prijatelji. Toda nekega dne, ko je hotel pri nekem gostišču izmakniti pečeno gos, ga je ujel lastnik in poklical lovilca psov, da bi ga odpeljal v zavetišče. Preden je ta prišel, je bil Slamko prepričan, da ga bodo prijatelji prišli rešit, ampak to se ni zgodilo, zato je pristal v mestnem zavetišču. Bil je nesrečen, v boksu, saj je bil vajen svobodnega življenja in še nikoli se ni znašel za rešetkami.

Čarli in Slamko sta že nekaj dni ždela vsak v svojem boksu in nista niti jedla, niti pila. Čarli je bil žalosten, ker je pogrešal Bilija, Slamkotu pa jed ni dišala, saj ni bila tako dobra kot tista, ki jo je ukradel.

Toda nekoč je bilo vsega dovolj. Slamko se je odločil, da se ne bo vdal v usodo in začel je iskati pot, kako se rešiti. Poskušal je preskočiti ograjo, pa ni šlo, tudi, ko je hotel izkopati zemljo pod boksom, mu ni šlo ravno dobro od tačk.

Čarli ga je samo opazoval izpod čela, ko pa mu je bilo vsega dovolj, mu je rekel: "Odnehaj že, saj ti ne bo uspelo. Vdaj se v usodo in ti bo bolje!"

Toda Slamko mu je odgovoril: "Nikoli ne bom živel v ujetništvu, pa naj se zgodi karkoli!"

Njun paznik je vse to opazoval od daleč in ko je videl, da Slamku ne sme zaupati in ga spustiti na prostost, je Čarliju omogočil vsakodnevni sprehod, saj je bil miren in potrpežljiv.

Nekega toplega, poletnega večera sta tako ležala drug ob drugem, ločila ju je samo ograja. Slamko je izzval prijatelja, da mu je začel pripovedovati svojo zgodbo. Opisal mu je pot, kako je pristal v zavetišču. Slamkotu se je Čarli zasmilil in naslednje dni ni premišljeval o ničemer drugem, kot o tem, kako bi pomagal Čarliju zbežati in poiskati Bilija. Ko mu je to predlagal, je Čarli samo zagodrnjal: "Le kako, saj bi moral najprej uiti, potem pa prepotovati pol dežele, da bi prišel do Bilija. To je nemogoče. Nikoli ne bi zmogel tega."

Slamko mu je predlagal, naj naslednji dan, ko ga bo paznik peljal na sprehod, odstrani zapah na njegovem boksu in skupaj bosta pobegnila na prostost, on pa mu bo pomagal poiskati Bilija, saj je vendar potepuški pes in nemogoče je, da ne bi našel poti. Rečeno, storjeno.

Naslednji dan, ko je paznik izpustil Čarlija iz kletke, je ta izkoristil njegovo zaupanje in pomagal pobegniti Slamkotu na prostost.

Bežala sta, kolikor so ju tačke nosile in nista se upala niti ozreti. Čarliju je že primanjkovalo sape, Slamko, ki je bil vajen napora, pa ga je vzpodbujal: "Dajmo, dajmo. Če hočeš priti do svojega prijatelja, se vendar potrudi in ne bodi taka šleva."

Čarli je dal vse od sebe in ko je Slamko ocenil, da sta dovolj daleč, sta našla kotiček v senci drevesa, kjer sta počivala.

"Tako, sedaj pa morava narediti načrt, kako priti do Bilija. Povem ti, da se bova na poti srečevala z nevarnostmi, da bo naporno, in tačke bodo bolele kot hudič. Če veš, da boš to vzdržal, ti bom pomagal, če pa tega ne zmoreš, pa lahko kar takoj odnehava!"

Čarli je nekaj časa premišljeval in v mislih so se mu prikazali srečni trenutki, ki jih je preživel z Bilijem. Odločno se je dvignil in dejal: "Moram, to moram storiti. Raje umrem, kot da še naprej živim brez svojega prijatelja!"

In podala sta se na pot brez povratka. Hodila sta po neznanih poteh in Čarli je ugotovil, da ima Slamko prijatelje povsod, kamor sta prišla. Kar občudovati ga je začel, kako svetovljanski pes je. Pomislil je, kako je Slamko moral videti verjetno že ves svet.

Hodila sta dan za dnem, ponoči sta počivala, podnevi sta se izogibala krajem, kjer jima je pretila nevarnost. Bila sta več lačna kot sita. Tačke so jima krvavele, želodec je bil več prazen kot poln, saj sta le redko dobila priložnost in izmaknila kakšen grižljaj. Saj so jima drugi psi pomagali iskati pravo smer, toda hrane jima ni bil pripravljen odstopiti noben, saj so bili tudi sami več lačni kot siti.

Po sedmem dnevu na poti sta prišla do table, na kateri je pisalo ime Gradec. "To", si je zalajal Čarli. "To je ime mesta, v katerem je Bili!"

"Že,  že",  je dejal Slamko. "Toda, kako ga bova našla. Poglej, kako veliko mesto je, midva pa nimava niti naslova."

Čarli je žalostno zrl v tablo in razmišljal, kaj naj stori, tedaj pa se je spomnil, kako rad je Bili igral nogomet.

"Že vem," je dejal. "Poiskati morava nogometno igrišče in čakati tako dolgo, da se prikaže Bili in to je to!"

Odpravila sta se skozi mesto, v park, v katerem so ju napadli potepuški psi, toda Slamko se je znašel v vsaki situaciji, saj je poznal njihovo lajanje in se je hitro spoprijateljil z njimi.

Prišla sta do nogometnega igrišča, se skrila pod stoli in čakala. Čakala sta dan, dva, tri in Čarli je že začel obupavati. Toda Slamko, on ni obupal. Bodril je Čarlija in ko je ta že hotel oditi, je zaslišal znan glas. Obrnil se je in zagledal Bilija. Ves vesel je stekel na igrišče in naravnost Biliju v naročje. Bilijevi prijatelji so začudeno opazovali potepuškega psa, ki je pritekel k prijatelju. Ko so ga že hoteli nagnati, je Bili bolje pogledal in ugotovil, da je ta zanemarjeni, umazani in sestradani pes nihče drug, kot njegov prijatelj Čarli. Od sreče sta bila vsa iz sebe. Bili je prijatelja peljal domov in ko so njegovi starši videli, da je Čarli naredil vse, kar je možno, da bi našel Bilija, so mu dovolili, da pri njih prespi.

Čarli je povabil tudi svojega prijatelja Slamkota, ta pa je povabilo prijazno zavrnil, saj on vendarle ni bil hišni, ampak potepuški pes. Toda obljubil mu je, ko ne bo imel priložnosti izmakniti hrane, da se bo oglasil pri njem na kosilu.

Nauk zgodbe:Če si nekaj zares želiš, lahko to tudi uresničiš in nič te pri tem ne more ustaviti.

Sara Vino, 5. b

  

ŠOLA ZA ODRASLE – NASILJE STOP

Zadnje čase veliko poslušam o nasilju in nenasilju. Ob tej temi si iz misli prikličem dogodke iz preteklosti, ko so bili učenci šole nasilni drug do drugega. Veliko neprimernega vedenja se dogaja v času odmorov, v učilnicah, na hodnikih, po pouku v okolici šole in na avtobusu. Veliko nas o tem osveščajo odrasli na različnih delavnicah, razrednih urah in ne nazadnje tudi v domačem okolju.

Mislim pa, da smo na nekoga pozabili. Na odrasle. Zato sem se odločila, da bom naredila stop nasilju in organizirala delavnico o nasilju za odrasle. Saj so ravno odrasli vzor otrokom.

V ponedeljek bodo vabljeni svetovni državni voditelji, katerim bo predstavljeno, kako imajo njihove odločitve lahko pogubne posledice za njihov narod in celoten svet. Voditelji bi morali skleniti dogovor o miru in nenasilju.

V torek bodo vabljeni predstavniki medijev, katerim se prepove predvajati filme z nasilno vsebino. Seveda bi se jim pridružili računalniški programerji, ki programirajo nasilne računalniške igre.

V sredo bi povabila direktorje podjetij, ki zaradi dobička izkoriščajo delavce. Zahtevala bi strpnejše vedenje in ustrezne pogoje za delo. Minimalno plačo v podjetju bi direktor določil tako, da bi moral leto dni preživeti s takšno plačo.

V četrtek bi povabila vse moške, ki pretepajo svoje ženske in otroke. Zaprla bi jih v najnovejšo napravo, ki deluje tako, da se osebnosti zamenjajo. V tej napravi bi bili žrtve oni in bi občutili nasilje, ki ga izvajajo nad drugimi.

V petek bi povabila tiste učitelje, ki ustrahujejo svoje učence in jih žalijo zaradi njihovega neznanja in nerodnosti.

V soboto bi povabila neodgovorne šoferje, ki ne upoštevajo prometnih predpisov, vozijo pod vplivom alkohola in divjajo po cestah ter so nevarni za sebe in ostale udeležence v prometu.

V nedeljo si bom vzela prosto. Na čaj in pecivo pa bom povabila prav posebno osebo. To je avtobusni šofer, ki je nekega dne verjetno nehote spremenil življenje deklici Nini.

Mala Nina, ki obiskuje drugi razred osnovne šole, se prav rada vozi z avtobusom, saj je to za njo neka nova izkušnja. Do sedaj se je vedno vozila z očkom in mamico v njihovem družinskem avtomobilu. V letošnjem letu pa se lahko v šolo vozi z avtobusom.

Na lep jesenski dan, ko so kostanji že padali z dreves in so se lastovke zbirale, da bodo odletele na jug, je tudi mala Nina čakala na avtobus, ki jo bo odpeljal domov. Ko je stopila na avtobus, je čutila, da nekaj ne bo v redu, saj ji šofer ni namenil nobene besede, kot je to storil po navadi. Običajno jo je pozdravil: »Kako si Breskvica?«

Danes pa ji je neprijazno rekel: »Kaj pa avtobusna karta.«

Nina vedno izstopi na zadnji postaji in pogosto se zgodi, da ostane na avtobusu edina potnica. To se je zgodilo tudi tokrat in prav neprijetno se je počutila, ko ji je avtobusni šofer z neprijaznim glasom rekel, da drugič naj raje izstopi z ostalimi otroci, da ne bo rabil peljati tako dolge poti zaradi nje. Ta dogodek je Nino zelo prizadel in Nina se ne vozi več rada z avtobusom. Vedno s strahom pričakuje šolski avtobus in opazuje, kateri šofer je na njem. Nič več ji ne pomeni, če ji šofer reče Breskvica. Zaradi tega neljubega dogodka raje izstopi predčasno ter del poti do doma prehodi peš.

Da beseda včasih bolj boli kot udarec, dokazuje Ninina zgodba. Čeprav šofer ni mislil Nine prizadeti, ampak je bil ta dan slabe volje in zaradi svojih problemov ni razmišljal s trezno glavo, je Nino močno prizadel. Vsem nam naj bo v poduk, da lahko z neprimerno besedo ali dejanjem, močno prizadenemo in pomembno vplivamo na življenje sočloveka.

Lana Kunčič, 7. b

zdravasola-alpha-small  ekosola-alpha-small