MOJ KUŽA BILI
Doma imam kužka. Ime mu je Bili. Zeli rad je brikete. Zelo je vesel, kadar z bratcem Juretom prideva iz šole. Ko vstopiva v hišo, se naju zelo razveseli. Cel čas cvilka okrog naju. Takoj se grem z njim igrat. Igra se z igračami. Včasih greva tudi na sprehod. Če želi Bili na sprehod, grem jaz vedno z njim. Na sprehodu voha, se igra, raziskuje.
Če me dolgo ni, me zelo pogreša. To vem tako, da joče. Kadar joka moj mlajši bratec Žiga, pride Bili takoj zraven. Vsi vemo, da nas ima Bili zelo rad.
Ana Doleček, 2. a
PRAZGODOVINA
Nekoč so živeli praljudje, ki niso znali govoriti. Sporazumevali so se v čudnem jeziku Žižeonk. Živeli so v globokih jamah. Oblačila so bila iz medvedove kože. Za orožje so imeli loke, ki so jih sami naredili. Moški so skrbeli za hrano in ogenj. Ženske so skrbele za otroke in hrano. Kurili so tako, da so zakurili ogenj. Tudi vode ni bilo. Dobili so jo iz rek in potočkov. Po vsej državi so služili denar tako, da so iz potočkov in rek pobirali školjke in jih predelali v nakit. Tudi otroci so pomagali delat.
Če me dolgo ni, me zelo pogreša. To vem tako, da joče. Kadar joka moj mlajši bratec Žiga, pride Bili takoj zraven. Vsi vemo, da nas ima Bili zelo rad.
Bine Goznik, 2. a
KRIČEČA VRANA IŠČE PRIJATELJE
Jazbec in vrana sta bila sošolca. Vrana je bila glasna in želela je biti pomembna, vedno je hotela imeti prav in zelo rada je kričala na vse, včasih celo na učitelje. V razredu si vedno slišal samo vrano, ki ukazuje in toži druge. Jazbec pa je bil umirjen in prijazen, govoril je tišje, ni se rad prepiral in važil. Bil je prijatelj z vsemi sošolci. Kadar se je vrana hotela prepirati, se je raje umaknil. In skoraj vse živali v razredu so naredile enako.
Nekega dne je v njun razred prišla nova sošolka želva. Oba, jazbec in vrana sta hotela biti njena prijatelja. Vrana ji je vedno ponujala čokolado, se šopirila in jo vabila na igrala. Vedno je bila prijazna z želvo, ampak ni bila prijazna do drugih živali v razredu. S svojim kričanjem jih je odganjala z najlepših igral v parku. Želela je namreč, da bila vedno prosta za želvo.
Ko je imela vrana druge opravke, je jazbec rad prišel do želve in lahko sta se v miru igrala. Želvo so namreč že pošteno bolela ušesa od vrane in želela se je igrati tudi z jazbecem.
Nekega dne sta se želva in jazbec spuščala po toboganu, ko je prišla mimo vrana. Želela se je igrati z želvo in je tako zakričala, da je želvi počil oklep. Takrat se je želva odločila in jasno povedala vrani, da se bo družila z jazbecem in z vsemi sošolci v razredu. Sošolci so želvi zavezali oklep in čez nekaj časa ji je oklep lepo zarastel.
Nauk: prijateljev ne pridobimo s kričanjem in bahanjem.
Bor Kaučič, 4. b
MIHA, VILA IN ČAROVNICA
Bil je lep sončen dan. Miha se je odpravljal v šolo. Ko je prišel v šolo, se je začudil, da je bilo vse obrnjeno na glavo. Učiteljice, ravnatelj in kuharice ter vsi drugi so viseli s stropa na glavo. Čarovnica je vse začarala. Avtomobili so imeli oči, roke, noge in usta. Zgradbe so imele čudno obliko. Vlaki niso vozili po tirnicah, ampak so lebdeli v zraku. Letala so plula po reki Dravi, ladje so vozile po cesti.
Miha je odhitel domov. Mamici je rekel, da gre na sprehod, a je šel iskat vilo Mavrico, da bi skupaj našla čarovnico. Šel je do velikega gozda, kjer je živela v vilinskem gradu. Potem sta se skupaj odpravila s Ptuja v Ljubljano, ker je vila vedela, da tam živi čarovnica. Našla sta jo v mestni hiši. Čarovnica je tam vse začarala v pse.
Vila se je domislila načrta. Mihu je rekla, naj gre k stojnici za sladoled. Naročil je veliki kornet s sto kepicami sladoleda, s katerimi bi zamrznila čarovničine napoje. Vila je zamotila njene pasje stražarje, tako da jim je vrgla velikansko kost. Potem sta z Miho vstopila v mestno hišo. Po stopnicah sta se povzpela v najvišje nadstropje do županove pisarne. Tam sta zagledala veliko napojev in čarovnico, ki se je pretvarjala, da spi. Sladoled sta privezala na strop, naenkrat pa se je čarovnica zakrohotala. Sladoled je izginil. Vila je opazila, da se pasji stražarji vračajo, nato se je Miha spomnil, da ima v žepu zobno ščetko. Čarovnica si ni marala umivati zob, zato se je odločil, da ji bo pokazal zobno ščetko. Z njo se ji je približeval, čarovnica pa se je prestrašena pomikala proti oknu. S svojo metlo je pobegnila v Piran.
Gašper Eržen, 1. a
PREPIR
Nekoč na robu gozda si je dom našla srna. Ta srna ni bila sama. Imela je prijatelja zajčka.
Nekega dne se je zajček odpravil na obisk k srni. Čas sta si krajšala s kartanjem. Srna je velikokrat izgubila in se je jezila. Začela sta se prepirat. Odšla je v gozd na sprehod. Srečala je medveda. Povedala je medvedu kaj se je zgodilo. Skupaj sta odšla do njenega doma, kjer je čakal zajček. Srna se je svojemu prijatelju zajcu opravičila. Spet sta bila naprej najboljša prijatelja.
Kaja Šimenko, 2. b
PUNČKA LUNICA
Nekoč je živela punčka Lunica, ki je komaj čakala, da gre v šolo. Ampak imela je en problem. Ni hotela jesti zelenjave. in če ne ješ zelenjave, ne moreš v šolo. Čez nekaj časa je punčka Lunica vprašala vzgojiteljico: » Zakaj ne morem v šolo? Jaz si tako želim v šolo!« Vzgojiteljica pa ji je odgovorila: » Ker ne ješ zdrave hrane, še ne moreš v šolo!« punčka Lunica se je začela bolj truditi in zdravo jesti. Naslednje leto je punčka Lunica šla v šolo. Svojim sošolkam in sošolcem je pripovedovala zanimive zgodbice o zdravi hrani.
Iva Vesenjak, 2. a
IZGUBLJENA MODRA PANDA
Nekoč, pred davnimi časi, se je daleč vstran skotila mala modra Panda. Vsi so se čudili od kod taka modra panda. Vsak dan so jo peljali na sprehod in se z njo igrali. Ko je dopolnila pet let, je pri plezanju padla z drevesne veje. »Pa, ravno sedaj sem padla, ko sem tako lačna!« »Auu, moja tačka!« je bolelo malo Pando. V tistem hipu je zagledala borovničev grm. Pozabila je na bolečo tačko. Pojedla je nekaj borovnic in se naslonila na veliki hrast. Za velikim hrastom, je zagledala zelen grm. Skočila je naj, saj je oboževala skakanje. Vendar to ni bil svetlo zelen grm, ampak je bila jama. Pandica se je skotalila po jami in tam zagledala velik mavrični kristal. »Ojoj, mala modra Panda!« je ves čas zmajevala z glavo. »Le kako me bo našla moja mamica,« jo je ves čas skrbelo. Naenkrat pa je mamica male modre Pande prikazala. Obe sta se objeli in od sreče potočili tudi kakšno solzo.
Počil je lonec in pravljice o mali modri Pandi je konec.
Jana Sluga, 2. a
MALA ŽIRAFA ŽIVA
V Savani se je skotila mala žirafa z imenom Živa. Kmalu zatem je napočil čas, da Živa sama gre v Savano. Poslovila se je od staršev in odšla na raziskovanje po Savani. Najprej je na poti srečala mala antilopo Anastazijo. Anastazija je Živo pozdravila in vprašala: »Kam greš?« Živa je ponosno odgovorila: » Raziskujem Savano!« »Potem pa vso srečo,« ji je zaželela Anastazija in že je ni bilo več. Živa je odšla naprej in srečala leva Leona. »Pozdravljena, » jo je nagovoril mali lev Leon. »Na prvem izletu sem«, je povedala Živa. »No, srečno pot,« ji je smeje zaželel lev Leon in izginil. Živa je krenila na pot in srečala malega slona Silva. »Zakaj nisi doma, pozno je že?« je zatrobil in izginil v noč. Živa je komaj opazila, da se je stemnilo. Zdirjala je domov. Starši so jo že nestrpno čakali. »Živa, samo, da si doma!« Jutri se bomo pogovorili o tvojem prvem potepanju. Sedaj pa spat in lahko noč, Živa.
Živa je bila tako utrujena, da je kmalu zaspala. Ves čas je sanjala o svojem prvem potovanju.
Gea Palir, 2. a
ŽIVALI V GOZDU
V gozdu so živele živali. To so bile: veverica, lisica, volk, medved, zajec in en majhen ježek. Te živali so se poznale, zato so bili najboljši prijatelji. Nekega lepega in jasnega dne so se prijatelji igrali skupaj v gozdu. Potem je veverica zagledala papir, ki je ležal na tleh. Vsi so zagledali dečka, ki je metal smeti v naravo. Deček je kar naprej smetil naravo in ni in ni nehal smetiti. Naenkrat se je pred njim pokazal medved in začel rjoveti na ves glas, da se je ves gozd tresel. Prestrašil se je in stekel iz gozda. Naslednji dan je prišel s svojimi tremi prijatelji. To so bili: Maks, Jure in Jani, dečku pa je bilo ime Jakob. Vsi so se začeli pritoževati, zakaj so prestrašili Jakoba. Začeli so se dreti drug na drugega. Ježek je bil najmanjši in najbolj se je bal, zato je zbežal od svojih živalskih prijateljev. Ko so živali videle, da ni ježka, so ga začele iskati, fantje pa so odšli domov. Medved in volk sta pogledala v bolj nevaren del gozda, veverica je šla pogledat na drevesa, lisica in zajec pa sta šla na bližnji travnik. Ježek se je izgubil in se postavil ob drevo ter začel klicati: »Lisica, volk, medved, zajec, veverica, na pomoč, pridite pome, prosim, izgubil sem se.« Vsi ježkovi prijatelji so se dobili pri velikem hrastu in skupaj odšli domov, saj je bila noč. Čez noč so razmislili, kje bi lahko bil ježek. Ježek pa je stal pri majhnem drevesu, jokal in se spraševal, kje bi lahko bila pot nazaj. Naslednje jutro se je odpravil naprej, da bi našel pot domov. Seveda pa prijatelji niso obupali in so ga naprej iskali. Nenadoma je Ježek pred sabo zagledal Jakoba in se ga prestrašil. Hitro je stekel kar po neznani poti ter se skril za velikim hrastom. Prijatelji so šli k velikemu hrastu, kjer se po navadi skupaj igrajo.
Tam pa so zagledali ježka in se ga tako razveselili, da so se kotalili od veselja. Kaj pa je bilo s porednimi fanti? Ja, njih pa je dobila gozdna policija, kako smetijo po gozdu in dobili so kazen. Prijatelji pa so se igrali tako kot prej.
Pomagaj prijatelju, nikdar ne veš, kdaj ga boš potreboval.
Katja Pečar, 4. a
PRIJAZNA VILA IN SNEŽNI KRALJ
Nekoč je živel Snežni kralj, ki ni maral vil. Ker je bilo njegovo mesto žalostno je napadel vile. Vila Pia je imela ognjeno moč. Snežnemu kralju je vila Pia zadala ogenj v srce in kralj je bil mrtev. Ob njegovi smrti so se vse vile, ki jih je pokončal Snežni kralj zbudile. Mesto so prevzele vile, v katerega so prinesle veliko prijateljstva, spoštovanja in prijaznosti.
Klara Hvalec, 2. b
VOLK IN JAGNJE
Nekega dne je jagenjček mirno pil prelepo bleščečo vodo v jezeru. Volku so se cedile sline, ko je gledal jagenjčka, saj že dolgo ni pojedel kakšnega. Že se je pripravljal na skok in napad, ko ga je prešinilo, da ne more kar celega pojesti. Moral si je izmisliti kakšno zvito in pretkano stvar. Sam sebi je rekel: »Že vem, jagenjčku bom rekel, da naj takoj preneha piti, saj se bo preveč napil, lahko mu poči trebuh.« Pristopil je k jagenjčku in rekel: »Kaj pa tako dolgo piješ, saj boš še vso vodo popil in še razpočil. Jagenjček je odvrnil: »Oprosti, oprosti, ampak bil sem zelo žejen. Volk je jezno odgovoril: «Jaz sem pa lačen in to ne malo.« Jagenjček ni razumel volkovega namiga. Jagenjček ga vpraša: »Kaj pa ti sploh ješ?« Volk že s slino po bradi odgovori: »Saj veš, meso takšno kot si ti, ampak naj te ne bo strah, zdaj se mi ne priležeš.« Jagenjčka je mama naučila, da nikoli ne verjame volkom, zato se je jagenjček pretvarjal, da mu verjame. Spomnil se je, da mora biti tudi on pretkan in ga nekako pretentati, saj če ne, bo ga volk kar pomalical. Spomnil se je, da lahko zleze v deblo od drevesa, saj je volk prevelik, da bi zlezel noter in se tako lahko vsaj za nekaj časa skrije.
Da bi pridobil čas, je moral pritegniti volkovo pozornost. Jagenjček preusmeri volkove misli: »No, volk, poglej v vodo in videl se boš veliko lepšega.« Ko je volk pogledal v prelepo jezero, je jagenjček izkoristil čas in začel teči in teči, teči na vso moč. Ko je hotel volk reči jagenjčku, da nič ne vidi, je volk zagledal, da jagenjčka več ni. Začel je teči in teči tudi on, vse dokler ni zavohal jagenjčka. Sledil je svojemu dobremu nosu, natančnim ušesom in kar naenkrat pred najbolj skritim drevesom zaslišal premikanje v deblu. Pogledal je vanj in zagledal jagenjčka. Jagenjček je pogumno rekel: »Saj ne moreš do mene.« Volk pa odgovori: »Seveda lahko, saj imam tako močne zobe, da lahko pregriznem tudi železo.« Jagenjček je pozabil, kako močan je ta volk. In začelo ga je skrbeti. Spraševal se je, kaj če res pregrizne deblo. A jagenjček se je spomnil ideje in navdušeno rekel volku: »Volk, poglej, moja mama!« Ko je volk pogledal nazaj, je jagenjček ponovno začel teči in teči, dokler le ni zagledal svojega doma. Ko je volk pogledal v deblo, jagenjčka spet ni bilo, a takrat je bil jagenjček že varno v svoji hiši in ga volk ni mogel zavohati. Jezen se je odpravil domov, saj ni mogel verjeti, da ga je pretental majhen jagenjček.
Nauk : Ne podcenjuj šibkejših.
Kiara Šegula, 4. b
MUCA TAČKA IN MIŠKA TONKA POSTANETA PRIJATELJICI
Nekoč sta živeli muca Tačka in miška Tonka. Bili sta največji sovražnici. Saj mačke in miši se pač ne marajo.
Nekega dne je muca Tačka na tekmi v plavanju prehitela miško Tonko. Miška Tonka je bila na muco Tačko zelo jezna, še posebej, ko je morala gledati, kako je Tačka prejela zlati pokal. Povrh vsega ji je morala še čestitati in jo objeti. Miška Tonka se je odločila, da se bo muci Tački maščevala. Sklenila je, da jo bo pretentala oz. prestrašila. Miška Tonka se je spomnila, da bi ji lahko poslala vabilo, s katerim bi jo povabila v gozd, kjer bi se bojevale. Muca Tačka se je odzvala povabilu miške Tonke. Tačka si je močno želela zmage. Naenkrat je zaslišala čudne zvoke in se na smrt prestrašila. Sploh se ni upala premakniti, kaj šele pogledati levo ali desno. Svojega strahu pa si ni upala priznati miški Tonki. Miška Tonka jo je izzivala vse do večera. Muca Tačka je postajala vse bolj jezna, ko je enkrat stopila za miško Tonko ter začela teči, kolikor so jo nesle noge. Tudi miška Tonka je tekla na vso moč, ter že bila na koncu z močmi. Muca Tačka se je spotaknila ob drevesno vejo in močno padla. Miška Tonka je videla kri na Tačkinih tačkah. Ni je mogla pustiti same, zato je odhitela po zdravnika mačkona Murija. Muri je Tačko hitro pozdravil.
Tačka in mačkon sta se zaljubila na prvi pogled. Tačka je občudovala velike, črne mačkonove oči. Tudi mačkon je občudoval lepo mačko Tačko, zato sta se kmalu poročila. Na poroko je bila povabljena tudi miška Tonka. Vsi trije so postali najboljši prijatelji daleč naokrog.
Nauk: Poglej, kako hitro se sovraštvo spremeni v prijateljstvo.
Eva Vrbanjac, 4. b
MUCA SNEDA IN PES BOLT
Na kmetiji, tam daleč v gorah, sta živela muca Sneda in pes Bolt. Seveda ni primanjkovalo niti drugih živali, saj kmetija ni kmetija, če na njej ne živijo krave, ovce, koze, kokoške, račke, pujsi in še bi lahko naštevali.
Živali so med seboj živele v sožitju, in ko jim je pretila nevarnost, so zaščitile ena drugo tako, da niti volk, ki se je klatil po sosednjem gozdu, ni več prišel blizu, saj jo je nekoč, ko mu je zadišala putka, skupil po gobcu, tako, da ima posledice še danes.
Vse živali so imele svoje bivališče. Putke so živele v kokošnjaku, krave v hlevu, kjer so jim delale družbo tudi ovce in koze, prašiči pa so imeli čisto posebno bivališče, saj so bili zelo radi umazani, zato so se jih druge živali izogibale.
V pasji uti na dvorišču pa je živel pes Bolt. Na prvi pogled je bilo videti, kot da ne počne ničesar, saj je vse dni poležaval ob uti in dremal. Odkar mu je umrla mama, se ni družil z drugimi živalmi, če pa je pretila kakšna nevarnost, so se ostali lahko zanesli nanj. Ostali stanovalci kmetije so ga spoštovali in ga pustili pri miru.
Toda tu je bila muca Sneda. Bila je edina žival na kmetiji, ki je živela v veliki hiši med ljudmi. Imela je svojo posteljico, ki je bila prekrita z mehkim puhom, imela je svoje mačje stranišče, igračke in seveda, vedno dobivala priboljške. Njena lastnica Lenka jo je razvajala do onemoglosti. Oblačila jo je v najlepša mačja oblačila, nosila je moderne mačje klobučke, okrog vratu je nosila pozlačeno ovratnico s svojim imenom. Ko so k Lenki prišle na obisk prijateljice, so jo nosile po rokah, jo ujčkale in ji pele posebne mačje uspavanke. Le malokdaj je razvajena Sneda prestopila prag hiše, saj si je bala umazati tačke in njen prelep bel kožušček. Rada pa se je nastavljala soncu zunaj na verandi, pod katero je ždel pes Bolt. Bolt je vedno pazil nanjo in jo tudi on razvajal, dokler ni postal sirota. Od tistega dne se ni več zmenil zanjo, to pa je šlo muci Snedi pošteno na živce. Delala je vse, kar je bilo možno, da bi pritegnila njegovo pozornost. Toda Bolt je bil preveč žalosten in ni ga ganilo niti to, da je Sneda skočila v blato in si umazala tačke. Včasih jo je vedno opozoril na mlakužo, sedaj pa je nezainteresirano ležal dalje z glavo med tačkami. Muca Sneda tega ni razumela, saj je bila prepričana, da morajo vsi v prvi vrsti skrbeti zanjo in samo zanjo. Odločila se je, da bo Boltu pošteno zagodla.
Nekega dne, po strašnem neurju, ko je bilo dvorišče v blatu in vodi, se je muca Sneda zapodila proti Boltu in ga pošteno opraskala po gobčku. Bolt jo je samo žalostno opazoval in v njegovih očeh so bile solze. Ko je Sneda videla, da se Bolt še vedno ne odzove na njeno izzivanje, se je povaljala po blatu, tako da je bil njen kožušček popolnoma premočen in umazan. Še najlepša oblekica, ki ji jo je nadela Lenka, je bila uničena.
"Tako, sedaj pa ti bom že pokazala", je zamijavkala proti Boltu. "Šla bom do Lenke in ji povedala, da nisi poskrbel za mojo varnost. Uničila te bom in Lenka bo zagotovo prepričala gospodarja, da te požene od hiše."
Rečeno, storjeno. Ko je Lenka videla pošast namesto svoje preljube muce, je ponorela. Z vso močjo je kričala, tako da je gospodar prihitel ves prestrašen na verando.
"Kaj pa se je zgodilo, Lenka?"
"Kaj le", je odvrnila Lenka. "Dobro veš, da bi Bolt moral paziti na Snedo, pa poglej, kaj se je zgodilo. Uničen ima kožušček in obleko. Bolt ni več za nobeno rabo, zato je bolje, da ga prepodiš od hiše."
In Bolt je moral oditi. Poslovil se je od svojih prijateljev in z upognjeno glavo odkorakal v gozd. Nekaj dni je samo ždel pod grmom in čakal na smrt. Odločil se je, da več noče živeti, saj so ga zapustili vsi. Najprej mamica, potem pa so ga po krivici še odgnali od hiše. Od daleč je vsak dan žalostno pogledoval proti kmetiji.
Na kmetiji pa ni bilo nič več tako kot nekoč. Čez noč so izginjale putke, ovce niso ubogale več pastirja, ta pa ni imel več psa, ki bi mu pomagal. Živali so se odločile, da bodo vzele pravico v svoje roke. Maščevale se bodo muci Snedi, tej razvajenki, ki je bila kriva, da je Bolt moral od hiše.
Nekega dne, ko Lenke ni bilo doma, Sneda pa je kot po navadi lenuharila na verandi, so jo ugrabile. Odpeljale so jo v gozd in jo privezale za drevo. "Tako, tukaj bodi in naj te volk požre. Sedaj boš ugotovila, kako pomemben je bil Bolt za vse nas!"
Vrnile so se na kmetijo in čakale, kaj se bo zgodilo. Ko je Lenka prišla domov, je takoj začela iskati Snedo. Ni in ni je našla, zato je poklicala gospodarja in mu povedala, da ne najde svoje muce.
"Tako, tako, hmmm, hmmm", je zamrmral gospodar, si pogladil brke in rekel: "Ko ne bi zahtevala, da poženem Bolta od hiše, bi sedaj Sneda ne bila izgubljena. Sedaj pa si kriva sama, saj si ti razvadila svojo mačko, pa tudi poišči jo sama."
Bolt je vse to od daleč opazoval in Lenka se mu je grozno zasmilila. Odločil se je, da bo poiskal Snedo in jo pripeljal nazaj h gospodarici. Kljub temu, da sta mu naredili krivico, sta bili vendarle njegovi prijateljici. Bolt ni poznal zamere.
Podal se je globlje v gozd in prišel ravno še pravi čas, saj se je volk Miha nevarno približal muci Snedi. Ta pa je na vse grlo mijavkala in klicala Bolta. "O, prijatelj moj, pridi, reši me. Nikoli več te ne bom zasmehovala, nikoli več te ne bom imela za manjvrednega, tudi ostale živali bom spoštovala. Ne bom več mijavkala, ko se bom malo umazala ali zmočila. Prosim, prosim, samo reši me!"
Bolt je zarenčal na volka Miha. Ta ga je nekaj časa opazoval in rekel: "Saj take muce, ki imajo samo dlako in nič mesa pod njo, še manj pa pameti, me ne zanimajo." Obrnil se je in jo ubral v gozd, da se je megla kadila za njim. Bolt je odvezal Snedo in zakorakala sta proti kmetiji.
Sneda ga je opazovala po strani in dejala: "Oprosti mi Bolt, morala bi spoštovati tvojo žalost, vendar sem bila nekaj časa kar vesela, da ti je umrla mama, saj tudi jaz nisem imela mame. Bila sem ljubosumna nate, čeprav sem imela več kot ti, nisem pa imela materine ljubezni. Ni bilo prav, kar sem naredila, ali mi boš lahko odpustil?"
Bolt se je ustavil in rekel: "Saj nisem jezen nate, nikoli ti ne bi naredil hudega. Jezen sem nase, ker nisem poskrbel za mojo mamico. Ne bi smel pustiti same na pašo, kjer so jo ubili volkovi. Zato sem tako žalosten. Če bi tistega dne ne postaval po dvorišču in lenaril, bi mamici lahko pomagal premagati trop volkov. Moram pa ti povedati, da sem tudi jaz bil nevoščljiv tebi, ko sem videl, kako te vsi crkljajo. Pozimi si lahko bila v toplem stanovanju, jaz pa zunaj na mrazu. Imela si vse, kar si kdorkoli lahko samo poželi. Nisem vedel, da bi vse to dala za materino ljubezen. Ti oprosti meni. Zadnjič sem te res nalašč pustil, da se umažeš."
Sedaj, ko sta se izpovedala drug drugemu, sta si končno lahko pogledala v oči in to je bil uvod v neko prijateljstvo.
Nauk zgodbe: Nikoli ne bodi nevoščljiv drugemu, saj nihče na svetu nima vsega.
Maša Vinko, 4. a
MUCEK MIKI
V vasi je bila velika kmetija, kjer so imeli veliko živali. Za vasjo pa je bilo polno hiš in v vsaki hiši so imeli hišne ljubljenčke. Razen v revni hiši kjer je živela deklica Lara s starši niso imeli nobene živali. Lara si je zelo želela hišnega ljubljenčka, ampak ji ga starši niso mogli kupiti. Ko je Lara nekega dne prišla iz šole, se je odločila, da se gre vozit s kolesom. Povedala je staršem in se odpravila. Veselo je poganjala kolo in pripeljala se je do kmetije na kateri so imeli veliko različnih živali. Najbolj se ji je zasmilil majhen mucek, ki jo je pozdravil z mijavkanjem. Zunaj pod velikim drevesom pa je sedela starejša gospa in je vprašala deklico kaj jo je prineslo sem. Lara ji je zaupala svojo zgodbo. Gospa se ji je nasmehnila in jo povprašala katero živalco si želi. Povedala ji je za mucka, ki jo je lepo pozdravil. Gospa je vedela kje živi deklica.
Ker se je že mračilo, se je Lara poslovila. Lara je prispela domov in staršem povedala kaj vse je doživela. Naslednje jutro je Lara odšla v šolo. Po vrnitvi iz šole jo je pred vrati čakala velika škatla. Ko je škatlo odprla, je zagledala mucka. Na ves glas je zakričala: »Mama, ati, poglejta kaj nas je čakalo pred vrati?« Starša sta bila vesela in mucka sta sprejela v svoj dom. Lara ga je poimenovala Miki. Bila je zelo zadovoljna, saj ima tudi ona sedaj svojega hišnega ljubljenčka in najboljšega prijatelja.
Sara Flor, 2. b
DEKLICA IN IZGUBLJEN PRSTAN
Nekoč je živela deklica, ki je zelo rada nosila prstane. Nekega dne je izgubila svoj najljubši prstan iz lesa. Iskala ga je vsepovsod, no ne ravno vsepovsod. Pogledala je pod posteljo, pod stol, pod mizo, pod odejo, pod vzglavnik in pod omaro. Spomnila se je: »Aja, še v torbico nisem pogledala!« Takrat je v najmanjšem in najnižjem predalu torbice nekaj otipala. »Ojoj, saj to je moj prstan,« se je razveselila, ko ga je našla.
Od takrat deklica bolj skrbi za svoj prstan.
Mariam Tatyanko Živko, 2. a
IZLET
Nekoč so se otroci igrali na dvorišču z žogo. Enemu izmed njih, je žoga padla na tla in se skotalila na cesto. Takrat je mimo pripeljal avto. Razmišljali so, da stečejo po žogo. Ugotovili, da je boljše, če počakajo, da avto odpelje in šele potem stečejo po žogo. Zagledali so žogo pod kolesi avtomobila. Šele takrat so se zavedali, da je steči za žogo zelo nevarno.
Predlagali so, da se igrajo še s čem drugim. Kaj pa, če bi šli skupaj na izlet v planine, je predlagala Neža. Meni je mamica kupila pohodne čevlje. Vsi so se te ideje zelo razveselili. Jaka pa je dodal: «Jupi, pa pojdimo!« Anica se je te ideje zelo razveselila. »Mogoče bom odkrila kaj novega,« je rekla Marija. »Seveda,« je dodal Jaka.
Pripravili so nahrbtnike in se odpravili na pot. Vstopili so na avtobus, ki jih je odpeljal do bližnjega malo višjega hriba. Pot jih je vodila po cesti do gozda. »Pozorni moramo biti na markacije,« je dodala Neža. Med potjo so opazovali drevesne krošnje, grmičevje. Takrat je v grmu nekaj zašumelo. Vsi so onemeli. Takrat se je izza grma prikazala rjava glava. Zastal jim je dih. Opazili so majhnega, čisto majhnega kužka, ki je bil malo poškodovan. Odločili so se da mu pomagajo. Mimo so hodili pohodniki in opazovali otroke. Prikimavali so jim, da je lepo, da skrbijo za ranjeno žival. Psička so varno pripeljali do veterinarske ambulante. Veterinar jih je prijazno sprejel in jim obljubil, da bo poskrbel za psička. Otroci so bili neučakani. Ko jim je veterinar povedal, da psiček potrebuje malo počitka, hrane in nege, so si oddahnili.
Odločili so se, da jih bo psiček vedno spremljal na izletih.
Neža Hribernik, 2. a
JEŽEK PIK IN VELIKO TEKMOVANJE
Ježek Pik se je neke noči igral s sovo Luno. Lovila sta se in štela zvezde.
Nenadoma je izza drevesa priletel netopir. Bil je črne barve, imel je velika krila in majhne zlatorumene oči. Netopir presenečeno vpraša prijatelja: «Kdo sta pa vidva?« Pik ju predstavi in vpraša: «Jaz sem Pik, to pa je Luna, se boš igral z nama?« Netopir bahavo odgovori: «Jaz sem Čekan in se ne bom igral z vama. Igranje je za otročaje!« Pik Čekana z začudenim glasom vpraša: «Kaj bi pa ti počel?« Čekan premisli in predlaga rekoč: «Jutri ob luni vaju izzivam na tekmo skozi gozd na polje.« Ježek pik in sova Luna se spogledata in privolita. Zanima ju kakšno nagrado dobi zmagovalec. Netopir Čekan pove: «Zalogo jagod za celo leto, seveda, kaj pravita, bosta tekmovala?« Netopir Čekan zadovoljno v trenutku izginil v noč.
Ubogi ježek Pik vso noč ni spal. Razmišljal je le o tekmovanju. Ko se je zbudil, so se minute vlekle kot ure in čas je obstal. Želel si je čim prej na tekmovanje. Pik in Luna se nestrpno odpravita na tekmovanje, saj ne vesta, kaj lahko pričakujeta. Na startu ju je že čakal netopir Čekan, sedel je na starem hlodu in se norčeval iz Lune in Pika. «Ha ha ha, saj me ne bosta premagala. Sem namreč veliko hitrejši od vaju.« S takšnim vedenjem je nadaljeval, dokler ni sova Luna zakričala: «Pripravljeni, pozorrr, zdaj!« Čekan je pletel kot blisk, sova Luna pa si je morala na rame naložiti še ježka Pika. Zaradi teže Pika ni mogla leteti tako hitro, kot je letel Čekan. Ta je bil že skoraj na cilju. Pogledal je čez ramo, da preveri, koliko zaostajata Pik in Luna, a ni opazil drevesa pred seboj … zaletel se je vanj ter padel kot muha na tla.
Luna je pristala tik ob Čekanu. Pik je hitro splezal z njenega hrbta in dejal. «Bom jaz tekel naprej in zmagal.«
Sova Luna je ostala pri Čekanu, da preveri če se je hudo poškodoval. Čekan je poskušal poleteti, a ni mogel. Pri padcu si je zlomil krilo. Proti cilju se je odpravil kar peš. Medtem je bil ježek Pik že skoraj na cilju. Kljub trudu in želji, da bi netopir Čekan zmagal, je bil mali ježek Pik hitrejši in je prvi prečkal ciljno črto.
Tako sta ježek Pik in sova Luna zasluženo zmagala. Zalogo jagod sta z veseljem odnesla domov, vsak v svoj brlog.
Čekan pa je moral več dni počivati, da si je opomogel.
Nauk: Ne podcenjuj drugih, vsak ima svoje sposobnosti.
Sara Sluga, 4. b
LENI KOJOT
Nekoč sta živela kojot Stanko in kojot Branko. Bila sta čisto enaka, ampak samo ena razlika je bila med njima, in to je bila, da je Stanko bil len, Branko pa je vsaki dan prehodil več kot Stanko.
V soboto je Stanko odšel h kmetiji iskat poslastico, kjer je vohal piščanca. Vonju je sledil vse do kokošnjaka, kamor je tudi vstopil. Kokoši in piščanec so začeli na ves glas tuliti, kikirikati. Ta hrup je zbudil gospodarja kmetije. Stanko je hotel zbežati, ko je slišal, da se mu nekdo približuje, toda ni mogel, ker so se vrata kokošnjaka zaprla in je še on kričal: »Aaaaaaa, na pomoč!« Ko je prišel do tja, je odprl kokošnjak in ga je ujel v kletko. Ženi je zaklical: »Ljubica, ne moreš verjeti kaj sem ujel!« »Kaj?« » Kojota,« je dejal. Žena je skakala do stropa in si je mislila: »Tega kojota bomo prodali v živalski vrt in zaslužili toliko denarja, da si bomo lahko kupili hišo na morju.«
Kmet pa je imel čisto druge misli. Želel je imeti živalski vrt. Ampak, ker je bil dobrega srca, je raje poklical policijo, da bi opravili z njim.
Čez par minut je policija prišla pogledat, če ima res kojota. Kmet je prišel iz hiše in opazil, da so vrata kokošnjaka odprta. Pogledal je, če je kojot še vedno tam. Ko je policija prišla, je kmet znorel, hodil je gor in dol po kmetiji. Policija se je čudila in vprašala, kaj je narobe. Kmet je samo povedal, da je negdo spustil kojota iz kokošnjaka. Panika je zgrabila vse živali v gozdu. Ena majhna ptička je Branku povedala celo zgodbo. Zgubil se je sredi poti, ker je nekdo prerezal drevo in ni mogel mimo. Srečal je njegovo prijateljico lisico in jo vprašal, kje se gre do živalskega vrta. Ko so prišli v živalski vrt, je Stanko zagledal lepo kojotinjo, v katero se je zaljubil.
Stanko je zbežal v kletko s prelepo kojotinjo. Kmalu se je še ona zaljubila v njega. Medtem sta se lisica in Branko pogovarjala. Kmalu je prišel do živalskega vrta in videl stražarje pred vrati. Hotel se je priplaziti, toda videli so ga. Stanko je bil tudi vesel, da ga je videl. Branko je želel rešiti kojotinjo. Stanko ni vedel, da je Branko hodil na vaje za moč. Branko je seveda zlahka odprl kletko in vsi so zbežali v gozd.
Branko in Stanko sta živela tako dolgo, dokler se jaz nisem rodila. Doma sem ju imela, dokler nista umrla.
Tjaša Ela Freebairn, 4. a
ZAJČEK SKOKEC IN LISJAK ZVITOREPEC STA OSTALA PRIJATELJA
Bil je topel jesenski dan. Najboljša prijatelja zajček Skokec in lisjak Zvitorepec sta na dvorišču igrala nogomet. Počutila sta se kot prava nogometaša. Zgodilo se je, da je lisjak Zvitorepec z repom odbil žogo natančno proti oknu gospoda medveda.
Medved Bruno je bil zaposlen kot nočni čuvaj na smetišču. Delal je vse noči, dneve pa je prespal v svojem stanovanju. Žoga je priletela v šipo in ta se je sesedla. Medved Bruno se je v glasnem trušču jezen prebudil. Vzel je žogo in zakričal na dvorišče:
»Da vas več ne vidim igrati nogometa! Kdo je bil?«
Zajček se je prestrašen potuhnil, lisjak Zvitorepec je pa pogumno pokazal proti Skokcu:
»On je bil!«
Medved Bruno mu je povedal, da bo moral kriti stroške razbite šipe. Ker je zajček Skokec bil popolnoma šokiran, ni črhnil niti besede.
Mama zajklja je Skokca kaznovala tako, da je moral vsak dan z njo na tržnico prodajat korenje.
Medtem, ko je zajec moral pridno delati, se je lisjak Zvitorepec brezskrbno potepal po mestu. Zgodilo se je, da je lisjaku spodrsnilo ob potoku in je padel v ledeno mrzlo vodo. Ves premražen in moker se je prikobacal domov. Zbolel je, hudo je zbolel.
Novica o hudo bolnem lisjaku je dosegla tudi Skokca. Skokec in njegova mama sta se po delu na tržnici, s polno vrečo zdravega korenja, odpravila k lisjaku. Lisjak je ves prepoten in vroč ležal v postelji. Obiska se je zelo razveselil. Ni trajalo dolgo, da je vsem zbranim priznal, da je lagal in je v bistvu on razbil okno gospoda Brunoja. Takoj po priznanju krivde, mu je odleglo. Skokec mu je odpustil to grdo laž.Lisjak je kmalu ozdravel.
Medvedovo šipo so popravili z denarjem iz lisjakovega hranilnika. Z denarjem, ki ga je prislužil Skokec, sta si najboljša prijatelja kupila novo žogo in odšla na sladoled. Ostala sta dobra prijatelja za vedno.
Nauk basni: Če govoriš resnico, ti prijatelj lažje odpusti.
Urh Mlošič, 4. b
