icon facebook png 26 icon instagram icon instagram Erasmus+  Erasmus+  Erasmus+Erasmus+
  • 1
  • 2
  • 3
  • 4

Glasilo april 2019 naslovnica velika
Skok na naslovnico glasila

Naš svet je čuden in lep

Sem snežak

Sem snežak. Narejen sem iz treh velikih kep. Najmanjša kepa je moja glava. Imam dve nogi in dve roki. V eni roki imam metlo. Na glavi imam lonec. Moje oči so iz premoga, nos iz korenja, usta pa tudi iz premoga.

Avtor: Jošt Goznik, 2. a
Mentorica: Dunja Stošič

 

Snezak Eva Molnar 3a 
Avtorica: Eva Molnar, 3. a
Mentorica: Sonja Plajnšek

 

 

 


Lebdela sem

(domišljijska zgodba)

»Želim lebdeti,« sem rekla mami. Mami pa je samo rekla, da se mi ta želja ne more uresničiti. Jaz pa sem vedno bolj silila v to.
Bila je noč, vendar še nisem spala. Čez nekaj časa sem se počutila, kot da sem v breztežnostnem prostoru. Že naslednji dan sem lahko letela v zraku in to me je tako presenetilo, da sem si zadala, da bom to raziskala.
Minil je že en teden, vendar nisem bila nič bližje odgovoru. Minevali so meseci in meseci, tistega leta je bilo konec in jaz sem bila komaj za pikico bližje odgovoru. Mislila sem že, da tega ne bom ugotovila, vendar ne. Skupaj s prijateljicami smo ugotavljale, kaj bi to lahko bilo, vendar nismo ugotovile nič. Naslednji dan smo si šle izposodit kar nekaj knjig o tem, kaj se mi je dogajalo. Naredile smo si na milijone zapiskov, vendar še vedno ni bilo nič. Ugotavljale smo z različnimi poizkusi in še s čim in nič, čisto nič ni pomagalo. Naslednje dni smo že obupavale in obupavale. Ampak nismo še toliko obupale, ker smo imele v sebi nekaj pameti, in smo se odločile, da naredimo še kašen poizkus.

 


Ta poizkus je bil poizkus prijateljstva. Šle smo k meni domov in začele govoriti: »Težka, kot les, lahka, kot peresce,« in to ponovile trikrat. Delovalo je samo pri meni. Bile smo začudene, saj sem bila lahka kot peresce ali astronavt. Vsem se je zdelo, da so to samo sanje. To nas je presenetilo, odgovor smo imele skoraj na jeziku, ampak smo prehitro obupale. Vse so začele misliti, da sem duh mrtvega in takšno mnenje so imele o meni do konca tega leta. Ugotavljale smo, vendar nič od nič: »Ne zmorem več,« je rekla ena od prijateljic. To se je ponavljalo in sploh nismo več vedele, kaj naj naredimo. Fantje so mi začeli govoriti, da sem zguba v zraku.
Učiteljica jih je mirila in mirila, toda niso se umirili, rekla jim je, naj sprejmejo vsakega od učencev. Pravilo, da naj sprejmejo vsakega učenca, so kršili. S prijateljicami smo ugotovile, da lebdim. Vse smo bile presenečene, da sem lahko lebdela.
Zdaj sem se sprijaznila s to žaljivko izguba v zraku. Saj mi je všeč, da lahko lebdim. Vendar še zdaj ne vem, kako se lahko dolgočasim, ko hodim/lebdim po zraku.

Avtorica: Neža Hribernik, 4. a
Mentorica: Karmen Plavec

 

 

  

Bila sem snežinka

Sem snežinka, ki plešem od oblaka do oblaka. Rada tudi plešem s prijateljicami. Veselim se mraza, a bojim se sonca. Rojena sem bila v oblaku. Ko pa padem na tla, se me otroci razveselijo. Iz mene naredijo snežaka.

Avtorica: Frida Dimovski, 2. a
Mentorica: Dunja Stošič

 

 Lena Klajnošek 3a
Avtorica: Lena Klajnošek, 3. a
Mentorica: Sonja Plajnšek

 

 

Kiara Zohar 3b
Avtorica: Kiara Žohar, 3. b
Mentorica: Irena Prelog

 

Zgodba o prijateljstvu

Nekega poletnega dne se je v velikem gozdu izgubil majhen medvedek. Ime mu je bilo Jakec.
Čez nekaj časa je srečal pando po imenu Sivka. Pokazala mu je pot do njenega skrivnega brloga. Dovolila je Jakcu, da prespi tam. Naslednje jutro, ko je prišla pogledat Jakca, je ugotovila, da je vse razmetano. Videla je, da je umazal steno in tla so bila prekrita z bananinimi olupki. Ko je slišala Jakca kako smrči, ga je zbudila in vrgla iz hiše.
Jakec je bil zelo žalosten. Spet je taval po gozdu in gledal, če ga bo kakšna žival sprejela k sebi. Srečal je želvo Dologonogo, a mu je povedala, da je prevelik za njen dom. Potem je srečal veverico Inko, ki ga tudi ni hotela sprejeti k sebi.
Čez nekaj časa je Jakec našel votlino, v katerem se je želel naseliti. Hitro je ugotovil, da to ne bo njegov novi dom, saj je v njem srečal krvoločnega zmaja. Hitro je stekel iz jame. Tekel je in tekel, kakor hitro so ga nosile noge.
Čez čas je srečal pando Sivko in se ji opravičil. Sivka se ga je razveselila in opravičilo sprejela.
Jakec je s Sivko živel v njeni jami lepo in srečno.

Avtorica: Katarina Verdenik, 5. b
Mentorica: Marta Skrbinšek

 

 

Praznovanje novega leta

Novo leto sem praznoval z mojo mamico in starejšim bratom Janom. Mamica je čez dan pripravljala odlično hrano, sladice in dobrote, med tem ko sva jaz in moj brat Jan igrala igrice in zaspala za dve uri, da sva si nabrala moči za najlepšo noč. Ko sva se z Janom zbudila, nas je na mizi čakalo obilo dobrot, ki jih je spekla mami, medtem ko sva midva spala. Imeli smo zelo dobro glasbo ob še boljši večerji. Nato je prišla Janova punca in njena mama. Jaz, Jan in njegova punca smo odšli v sobo igrat družabne igre in smo zraven zelo uživali. Mamica in njena prijateljica sta pa ostali v kuhinji ob glasbi, pijači in hrani. Nato je prišel moj sosed Rok z njegovimi prijatelji. Rokovi prijatelji so me zelo nasmejali. Napočil je čas za odštevanje: »5, 4, 3, 2, 1.... SREČNO NOVO LETO 2019!« Vsi med seboj smo si čestitali, starejši so nazdravili s šampanjcem, jaz pa z jabolčnim sokom. V kuhinji smo plesali, peli in se imeli super. Rok in njegovi prijatelji so odšli v mesto, mi pa smo ostali doma.
Nakar ob dveh zjutraj nekdo pozvoni ...  Sosed Rok je bil na vratih in je prišel do nas še malo proslaviti novo leto. Tako sem se imel lepo v njegovi družbi, da sem zaspal komaj ob štirih zjutraj. Ker sem šel tako pozno spat in sem bil utrujen, sem se zbudil naslednje popoldne ob 15. uri.  
Novo leto sem proslavil zelo lepo, bilo mi je najlepše do sedaj. Upam, da bomo v letu 2019 vedno veseli, polni ljubezni in da bomo vsi zdravi.

Avtor: Žan Zorko, 3. a
Mentorica: Sonja Plajnšek

Iza Emersic 8a 
Avtorica: Iza Emeršič, 8. a
Mentorica: Karmen Ivančič

 

 

 

 Zala Roskar8b
Avtorica: Zala Roškar, 8. b
Mentorica: Karmen Ivančič

Urska Majcenovic Kovac 9b
Avtorica: Urška Majcenovič Kovač, 9. b
Mentorica: Urška Hlupič Voda  

 

 

Snežak

Pred davnimi časi je deček naredil snežaka. Kmalu je dobil pet prijateljev snežakov. S svojimi prijatelji se je zabaval. Dokler ni prišla pomlad. Sončni žarki so ga začeli božati. Najprej se jih je razveselil, nato pa se je začel topiti. Zato se je preselil na Antarktiko. Našel je mesto Iglu, kjer so živeli sami snežaki. V mestu so mu priredili zabavo za novo prijateljstvo.

Avtorica: Iva Belšak, 2. a
Mentorica: Dunja Stošič

 

 Gasper Erzen 3a
Avtor: Gašper Eržen, 3. a
Mentorica: Sonja Plajnšek

 

 

Tiana Repina 6a
Avtorica: Tiana Repina, 6. a
Mentorica: Lidija Verlek 

Strip Katja
Avtorica: Katja Pečar, 6. a
Mentorica: Lidija Verlek 

 

 

Val Zamuda 1.b
Avtor: Val Zamuda, 1. b
Mentorica: Breda Pisar

Zgodba o prijateljstvu

Moja zgodba o prijateljstvu je taka…V Ptuj sem prišel iz Kosovega in nisem znal govoriti slovenskega jezika. V prvem in drugem razredu sem imel velike težave, ker nisem razumel jezika in so se me otroci bali. Ko sem se počasi učil slovenski jezik, je postajalo lažje. Dobil sem prvega prijatelja tukaj v Sloveniji. To je bil Gabrijel.
S časoma sem bolj razumel in več govoril slovensko, zato sem dobil tudi več prijateljev. V četrtem razredu smo dobili novega sošolca Tineja. Hitro sva se spoprijateljila. Slovenščina mi je šla vedno bolje in bil sem zelo vesel, da sem se lahko vedno več pogovarjal.
V petem razredu je prišla v naš razred nova sošolka. Ni imela težav, dobro smo jo sprejeli.
Prihod na Osnovno šolo Mladika je bil zame zelo težek, ker nisem znal jezika in ker sem se vse moral učiti sam.
Vam se jezik zdi lahek, a vam povem, da je učenje slovenskega jezika zelo težko. Zelo sem vesel, da imam v razredu prijatelje, ki mi pri tem pomagajo.

Avtor: Aleksander Duhanaj, 5. b
Mentorica: Marta Skrbinšek

 

Sem snežak

Sem snežak Matevž iz Antarktike. Naredili so me Tilen, Vid, Nikola in David. Stojim pred velikim iglujem. Narejen sem iz treh kep. Na spodnji kepi so gumbi, na srednji imam še roke, v katerih držim veliko metlo. Na zgornji kepi pa imam korenčka, usta, oči in kapo. Okrog vratu imam zavit pisan in topel šal. Vsak dan me z začudenjem gledajo pingvini in tjulni. Upam, da bom še dolgo stal in opazoval vesele otroke.

Avtor: Matevž Križan, 2. a
Mentorica: Dunja Stošič

 

 Nejc Muhic 5b
Avtor: Nejc Muhič, 5. b
Mentorica: Marta Skrbinšek

 

 

Eva Leben 1a
Avtorica: Eva Leben, 1. a
Mentorica: Silva Forštnarič, Leonela Djakovič

Presenečenje ena ″A″

Bližal se je moj 8. rojstni dan. Starša sta me vprašala, kaj si želim za darilo. Moj odgovor je bil ustreljen kot iz topa, da si želim psičko. Napočil je dan mojega rojstnega dne.
Na poti iz šole sem nestrpno čakala, da pridem domov in vidim, kaj sem dobila. Takoj sem šla v sobo in na postelji zagledala darilo. Z velikim veseljem sem ga odprla. Čakalo me je veliko presenečenje, dobila sem psičko. To ni bila prava psička, bila je le igračka, ki hodi, se postavi na smrček… Psički sem dala ime Pikica. Nisem mogla verjeti, da se mi je želja uresničila. Od veselja nisem vedela, kje se me glava drži. Takoj sem stekla v kuhinjo in starša zelo močno objela in se jima zahvalila. Potem pa sem zdrvela v sobo do svoje psičke. Hotela sem jo takoj preizkusiti. Od prevelikega veselja sploh nisem vedela, kako naj se začnem igrati. Rekla sem si, »Gabriela, malo se pomiri,« saj od navdušenja nisem vedela, kako in kaj. In res, ko sem se pomirila, sem si svojo najljubšo psičko Pikico najprej ogledala, kakšna je. V roke sem vzela navodila in jih prebrala, da sem se sploh lahko začela igrati. Prosila sem še atija za pomoč, da mi je natančno povedal, kako moram delati s Pikico.
To je bil najlepši rojstni dan in najlepše darilo. Še enkrat sem se staršema zahvalila za to darilo.

Avtorica: Gabriela Rezar,  4. a
Mentorica: Karmen Plavec

 

 

Dragi Dedek Mraz!

Sem Aleks. Živim na Dornavski cesti 17 a. Imam starejšega brata, mamo in očeta. Zahvaljujem se ti, da imam družino, ki me ima rada in za vse uresničene želje, ki sam si jih zaželel. Želim si, da bi vsi po svetu imeli vodo, hrano, oblačila in denar. Vsi otroci na svetu naj imajo svojo družino in za božič naj dobijo tisto, kar si želijo. Želim s tudi nekaj zase. Želim si drona Sparka s kamero. Hvala ti, dragi Dedek mraz.Tvoj Aleks

Avtor: Aleks Žitnik Rogelj, 4. b
Mentorica: Renata Sužnik


Ana Vindis 3b

Avtorica: Ana Vindiš, 3. b
Mentorica: Irena Prelog

 

 

Misli o prijateljstvu (Avtorji: učenci 6. a, Mentorica: Lidija Verlek)

 

Prijatelj je lahko pisatelj, skladatelj,
le da je pravi prijatelj.
Jaka Prosenjak

 

Prijatelj je tisti,
ki mi stoji ob strani v dobrem in slabem.
Amadej Derbuc

 

Prijatelj me tolaži,
ko mi je hudo
in mi pomaga,
da mi hitro bolje bo.
Aleks Repina

   

Prijatelj ti vedno stoji ob strani
tudi ko se mu mudi.
Vedno bo stal ob tebi,
se s tabo radostil
in te potolažil,
ko ti solza po licu spolzi.
Katja Pečar

 

Prijatelj je tisti,
ki te pomiri
in nikoli zapusti,
vedno prijazen v klopi sedi.
Sara Kokol

 

Prijatelj je zaklad,
imaš ga rad.
Lepe trenutke s tabo deli,
vedno te nasmeji.
Prijatelj bi zate spremenil svet
in ti prinesel lep pisan cvet.
Maša Vinko

 

Prijatelj nikoli ne govori laži o sebi in tebi.
Kletvic nikoli ne izgovori,
vedno se s teboj smeji.
Tjaša Ela Freebairn

Prijatelj se s tabo smeji,
ko lepe spomine ustvarjata si.
V lepih trenutkih srečo deli,
v žalostnih pa tudi v objem te spusti.
Masai Kokot

 

Prijatelj je nekdo,
ki te osrečuje vsak dan
in te podpira tudi,
ko je daleč stran,
Tiana Repina

   

Prijatelj je tisti,
ki se mu lahko zaupa
in nikoli ne obupa.
Prijatelj je tisti,
ki ni nesramen
in ti nikoli ne reče,
da si ogaben.
Prijatelj je tisti,
ki te pomiri,
če se ti kaj hudega zgodi.
Urška Žižek

 

Pravi prijatelj prežene črne oblake,
spodbuja me pri kuhi bolonjske omake.
Naj bo svetel dan ali noč,
vedno računam na njegovo pomoč.
Lan Gojkovič


Moj prijatelj je tisti,
ki mi iskreno pogleda v oči
in se mi nasmeji.
Domen Zelenik

 

 

Spoznaj Tiborja in prijatelje

Sem Elvis, star sem 8 let in hodim v 2. razred Osnovne šole Lorgina. Družbo mi dela psiček Tibor. Moji konjički oziroma interese dejavnosti so nogomet, košarka in odbojka. Še moji starši: oče je voznik avtobusa, mama pa učiteljica na oddaljeni šoli. Živimo v Logatcu, stanujemo na ulici Primoža Trubarja 4b.

KOPALNI BAZEN
Bilo je zelo vroče in zaželel sem si bazen. Oče mi je že lansko leto kupil bazen, zato sem ga moral le napihniti. Vzel sem tlačilko in začel polniti bazen z zrakom. Ko sem končal, sem nalil hladno vodo in skočil noter. Toda kmalu vode ni bilo več, saj je Tibor pregriznil bazen. Vseeno mi je bilo v tej vročini bolj prijetno biti moker kot suh.

DOMAČA NALOGA IN JEZIK
Danes smo imeli za domačo nalogo lepopis. Napisal sem poved: Luka, Mija in Janja so se v sredo pogovarjali z učiteljico.Pisanje me ni ravno dosti zanimalo, zato pa je, kot zmeraj, zanimalo Tiborja. Kot nalašč se je podpisal v šolski zvezek s svojim jezikom. Tako sem imel v zvezku dokazilo, da je nalogo pregledal moj starš – pes.

TIBORJEV PRIJATELJ NA MORJU
Danes zjutraj sem kot običajno peljal Tiborja na sprehod ob obali. Na poti sva videla že pet psov in pet gospodarjev, nisva pa videla rakovice. Ko sva jo le zagledala, sva bila ponosna nase. Ker je bilo poletje, nisem bil oblečen kot severni medved, imel pa sem samo kopalne hlače. Naenkrat sva videla še eno rakovico, ki jo je Tibor želel zgrabiti. Zagnal se je vanjo, rakovica pa se je skrila. Oba s Tiborjem sva se znašla v morju. 

 

PALICA IN JOJ, PSI
To jutro sem peljal Tiborja, mojega psa, na jutranji sprehod. Šel sem skozi park in na klopi, ko sem šel mimo, videl gospo Frufru oz. Arjo Šmut in njeno psičko Zvezdo. Ko sta se Tibor in Zvezda srečala, bi se pokončala, če ne bi vmes posegel Ludvik Darčič. Tako sem šel skozi park in na pošti srečal Ogledalo oziroma Mino Goščarič. S seboj je imela bigla, ki ga je klicala gospod Klobasica. Tudi on bi se stepel s Tiborjem, če ne bi jaz posegel vmes. Povlekel sem palico in mu jo dal v gobec. Kako se nisem mogel spomniti tega prej!

SNEG IN SNEŽNA KEPA
Že zvečer je snežilo in danes prav tako. Kot po navadi sem zjutraj peljal Tiborja na sprehod. Srečala sva že polno psov, snega pa že nekaj časa ne. Ko sem to razmišljal, mi je Tido Jekovič vrgel kepo v nogo. Nisem bil ravno dobre volje, a le kratek čas, saj je Tibor vse uredil.

GALERIJA, PSOM VSTOP PREPOVEDAN
Zvečer pred spanjem sta mi starša rekla: »Jutri gremo v galerijo gledat slike.«
Tibor pa je slišal: »Jutri gremo v galerijo gledat kosti in pse.«
To je zvenelo hecno.
Zjutraj smo šli v galerijo. Prispeli smo in se povzpeli po stopnicah. Naenkrat smo zagledali znak: Psom vstop prepovedan. Tibor je v mislih rekel: »Saj jim ne bom lizal kosti!«
Odločili smo se, da vstopimo vsi ali nobeden, zato smo šli nazaj domov.

Avtor: Maksimilijan Kreft, 5. b
Mentorica: Marta Skrbinšek  

 

 

Nika 8a Avtorica: NIka Leben, 8. a
Mentorica: Karmen Ivančič

 Zala Roškar 8b

       Avtorica: Zala Roškar, 8. b
       Mentorica: Karmen Ivančič

 

 

Moški in ženske smo enakovredni

Zelo rada poslušam glasbo. Moja najljubša glasbena skupina je pred kratkim izdala novo skladbo, ki govori o tem, kako nekateri ljudje ravnajo z ženskami. Najlepši verz z največjim pomenom iz pesmi, ki mi vedno daje upanje v človeštvo, je: »Če nikoli nisi zakričal, da bi te slišali, še nisi živel v svetu žensk.«
Veliko pove o tem, kako ljudje ne spoštujejo mnenja žensk. Včasih me je bilo sram izraziti svoje mnenje, ker sem mislila, da bo vse, kar povem, narobe. Danes se temu smejim. Kdor to bere, vedi, da imaš pravico povedati svoje mnenje in za tem tudi stati.

Ne dovoli, da te kdo prepriča drugače. Le takrat sem se začela v to temo poglabljati. Ta glasbena skupina je zame in za veliko ljudi velik vzor. Spodbujajo žensko moč, enakopravnost. Moški imajo voljo, ženske imamo moč. Zakaj se ne bi vsi ljudje skupaj združili in pozabili na razlike med nami? Odgovor je preprost. Ljudje se o tej temi ne pogovarjamo in veliko ljudi jo vzame za hec. Vsi smo ljudje, vsi smo se rodili, vsi imamo starše. Vsi smo se učili govoriti, zakaj tega ne uporabimo?Konec koncev imamo jezik in dar govora, kar je dovolj močan razlog. Ljudje imajo pravico nasprotovati tvojemu mnenju. Njihova dolžnost je, da ga spoštujejo. Feminizem je smer ženskega gibanja, ki je nastala na začetku dvajsetega stoletja predvsem zaradi boja žensk za enakopravnost. Strinjam se, da mora biti vsaka ženska za isto delo plačana enako. Delati moramo veliko več, kot en sam moški. Vsak dan hoditi v isto službo. Veliko žensk je zdelanih. Domov pridejo utrujene. Vsak dan niso iskrene do svojih otrok, pogledajo jim v obraz in se pretvarjajo, da ni nič narobe. Poskušajo ostati pozitivne. Vedno je pomembno, da nikoli ne obupaš. Stvari so lahko zelo slabe, a vedi, da bo na koncu temnega predora vedno svetla luč.Težava ni le v zaposlitvi. Težava je v tem, kakšen odnos imajo ljudje do žensk. Nekateri jih vidijo samo kot njihove kuharice in pomočnice. Ženske nismo samo lahka delovna sila. Njihove »igrače«, ki nimajo čustev.Nikoli ne pomislijo, kako se počutimo. Jaz nas vidim v veliko svetlejši luči. Vsi ljudje smo na vrhu Mount Everesta; enakopravni. Verjemite mi, svet brez žensk bi bil grozen svet.Vsi ljudje smo si različni. Drugačnost je naš največji zaklad, ki ga je posameznik lahko podedoval od svojih staršev. Veliko ljudi sodi ženske glede na to, kako se oblačijo. Jaz mislim, da se vsaka ženska lahko oblači, kakor se želi. Če ne vidiš, da se odnos mora spremeniti

 

Dandanes so ženske že skoraj dosegle enakopravnost. Ponosna sem na nas in nimam se ničesar sramovati. Prišle smo tako daleč in ne bomo odnehale. Prišel bo dan, ko bomo vsi bili enaki. To je edino, kar je prav. Dandanes v družbi pri ženskah šteje le popolno telo. Veliko ljudi jih noče spoznati od znotraj. V življenju sem spoznala veliko krasnih žensk, ki so mi pomagale in še me danes spremljajo. Moram se zahvaliti svoji mami, ki je ena najbolj močnih žensk, kar jih poznam. Hvaležna sem, da me spremlja skozi življensko pot in je moja prva oboževalka. Hvaležna sem, da je zame hkrati mami in ati. Hvaležna sem, da se za naju s sestro vedno zelo trudi. Vsak dan veliko dela.Rada bi se zahvalila tudi moji starejši sestri. Zame je velik vzor. Podpira, da imajo lahko vsi spoli lahko radi kogar želijo. Že od rojstva sva si bili zelo blizu. Ponosna sem nanjo. Pri njej cenim, da se za uresničitev njenih ciljev zelo potrudi.Mame so naši rešitelji. Za nas se žrtvujejo, so naše največje podpornice. Blagoslovile so nas z življenjem. Njihov nasmešek je bil prvi, ki smo ga videli. Ta nasmešek je okrasil svetlo sobo, v kateri smo se rodili. Mama nas je okoli v njenem trebuhu morala nositi devet mesecev. To je postala njihova služba, katero so plačali naši nasmeški. Vedno so nas poslušale, ko smo morali vaditi za govorni nastop. Hvala mami, da si me za govorni nastop od geografije poslušala dvajsetkrat.Življenje so skrivnostna vrata. Od tebe je odvisno, koliko boš ljudem dovolil, da jih poškodujejo. Nikoli ne dovoli, da jih ljudje odprejo in te čustveno uničijo. Vedno bodi zelo previden, komu boš jih odprl.

Jaz sem v svojem življenju spoznala čudovite ljudi, moje prijateljice. Podpirajo me k uresničitvi mojih sanj. Punce podpiramo punce. Postavimo se druga za drugo. Si pomagamo. Vedno bodi hvaležen za ljudi, ki jih imaš ob tvoji strani.Poskusi živeti v svetu žensk. Prenašaj vsakodnevno bolečino, ki jo morajo prenašati ženske okoli sveta. Nato pridi do mene, in se še enkrat pogovoriva.

Avtorica: Tjaša Petrovič, 8. b
Mentorica: Karmen Ivančič

 

 

Mavrične barve

»Bilo je kar malce hladno, saj je bilo že konec oktobra. Ulice so bile kot izmite, zahajajoči sončni žarki so se odbijali od hiš, ki so bile utrujene od večdnevnega dežja.In ljudje. Hodili so hitreje, avtomobili so se v mestni gneči pomikali bolj tekoče, vsi so bili nekako nasmejani in dobre volje, pešci in vozniki, skoraj vsi taksisti so si nekaj požvižgavali, kot da bi mesto preplavila glasba Beethovnove Ode radosti. Kot da bo jutri pomlad, ne zima, ki je sicer že čakala pred vrati.«

Vendar ni bilo vedno tako. In trenutno se pripravljam na praznovanje. Našemu planetu je dolgo vladala Črna sila.Počakjate, malce prehitevam, naj začnem na začetku.

Živjo, sem Bea. Živim na planetu Xi, v galaksiji Sončni utrinek. Na našem planetu vladata kralj Depresija in njegova žena Hudobija. Njuna otroka, Trisha in Derek, sta mavrična vilinca, tako kot jaz. Malce pocukrana in neverjetna zgodba, boste rekli, ampak ni res!

Veste, na našem planetu vlada prava zloba. Skupaj s svojima najboljšima prijateljema bomo odpotovali na Zemljo, kjer bomo poskušali z vašimi darovi, kot so dobrota, ljubezen in prijaznost rešiti naš planet. Če želite izvedeti zakaj, mi sledite.

Naš planet je bil včasih pravi raj, dokler ni prišel zlobnež in tiran, Kralj Depresija, ki je naš planet spremenil v črno puščavo. Z družino prihaja s planeta Y. To je najzlobnejši planet v naši galaksiji in vlada mu Črna sila. Odkar na našem planetu vlada ta Črna sila, se vsi prebivalci vlečejo kot noč čez nebo in so kot nevihtni oblaki. Le za nas, mavrične otroke, je ostalo upanje, saj imamo moč, da se ne ujamemo v tanke, trdno spletene mreže teme in zla. Veste, kar zmrazi me, ko o tem razmišljam.Ko je naš planet zajela tema, me je bilo prve dni močno strah. Vsa ta tema in grozodejstva, storjena v njej … Res izjemno zastrašujoče.Moje mavrične barve res niso za takšno temo in hlad. Najbolj zanimivo pri vsem tem pa je, da je bila tudi kraljeva družina včasih prijazna in povsem običajna, dokler ni zavladala Črna sila. Ta črna sila ne mara prijaznih ljudi, zato jih je izgnala s planeta.

Kralj Depresija in Kraljica Hudobija, ki sta bila mavrična vilinca, sta se zato skupaj s svojima otrokoma zatekla na naš planet. To je bila le pretkana poteza Črne sile, ki je na ta način zavladala tudi našemu planetu. Tako sta se kralj in kraljica spremenila v hudobneža brez primere. Na srečo pa to ne velja za njuna otroka.

Ravno zdaj sedim skupaj z Derekom in Trisho v našem skrivnem laboratoriju, ki je nekoč pripadal doktorju Kozlu. Tukaj se družimo in iščemo rešitev za naš planet. Sem smo pretihotapili nekaj ključnih predmetov iz kraljeve zakladnice, vključno s starodavnim rokopisom, ki ga skušamo razvozlati. Zato smo morali laboratorij, ki smo ga spremenili v skupno stanovanje, prepleskati v sedem mavričnih barv. Stene smo okrasili še z našimi skrivnimi znaki moči.Kot mavrična vilinka bele barve je moj zaščitni znak kuščar z belim očesom, saj se v beli barvi odsevajo vse druge barve mavrice. V ljudeh budim prijaznost, spoštovanje in hvaležnost.Trishin znak je hobotnica z vijoličnim očesom, saj je Trisha mojstrska vohunka in ima različne obraze za različne ljudi. Lahko je prijazna ali hudobna, nečimrna ali preprosta. Nikoli je ni možno prebrati.Derekov zaščitni znak je delfin, je izjemen plavalec, prijazen in pameten in se znajde v vsakem položaju.Medtem ko smo preurejali stanovanje, je Derek naenkrat najprej zamišljeno pogledal Trisho, nato mene pa spet Trisho in rekel: „Vesta, draga moja sestra in prijateljica, mislim, da tako ne bo več šlo naprej.“S Trisho sva se spogledali tako, da bi se še iz vesolja videlo, da ga ne razumeva, kaj je hotel povedati … Toda kmalu se nama je začelo svitati, kaj je mislil.

„Poglejta, pred vrati so prazniki, ljudje pa so vedno bolj zagrenjeni, brezbrižni … Mi smo mavrični vilinci, ki so stoletja skrbeli, da ljudje niso bili žalostni, ampak so na življenje gledali pozitivno, z navdušenjem. A vendar bomo očitna prva generacija, ki ji ne bo uspelo“ je žalostno nadaljeval Derek.

Trishi to sploh ni bilo všeč, saj je želela biti znana po tem, da ji vedno uspe, zato je rekla: „Potem pa ukrenimo kaj. Če me poznata, potem vesta, da se ne predam tako zlahka.“ „Da, toda kaj naj naredimo,“ je vprašal Derek in naju pogledal.

„Čakajta. Se spomnita, ko smo nevede vzeli iz kraljeve zakladnice starodavni rokopis? Mislim, da je rešitev v njem, vendar smo nekaj spregledali, sem rekla in dodala: „Derek, mi ga, prosim, prineseš?“

Derek je poiskal rokopis in mi ga izročil. Odvila sem papirus in se zastrmela vanj.

„Hej, poglejta. Tukaj piše nekaj o mavričnih vilincih. Trisha ali lahko ti prebereš,“ papirus sem izročila Trishi, ki je začela brati: „Vsi vilinci skozi zgodovino so živeli z istim namenom. Žalostne ljudi so navdajali z upanjem. O ne, poslušajta dalje, je rekla Trisha. Tukaj piše, da bo ena generacija zamočila, vendar da se bo šest mavričnih vilincev odpravilo na Zemljo po čudežno zdravilo.«

Vsi trije smo se spogledali. Toda mi smo samo trije,“ je Trisha prestrašeno povedala. Postala sem žalostna, vendar sem se takoj spet nasmehnila in dejala: „Mogoče pa ne. Mislim, da na mavrične vilince nismo gledali v celoti, ampak smo izhajali iz tega, da smo samo trije. Pa vendar, koliko barv ima mavrica? Šest. Ampak mislim, da nas je mavričnih vilincev sedem, saj sem vilinka bele barve, ostalih šest pa so v barvi mavrice. Vse kar moramo narediti je, da najdemo ostale štiri vilince in se skupaj odpravimo na Zemljo.“

Vendar se nismo trudili z iskanjem, ker je že čez nekaj minut zazvonil hišni zvonec.

Derek je odprl vrata in vstopila dva neznanca. Dekle, bilo ji je ime Marina, je povedalo, da je mavrična vilinka zelene barve, njen prijatelj Aleksej pa vilinec rumene barve. Tudi onadva sta imela prepis rokopisa in sta nas prišla iskat, da bi jima pomagali rešiti črna vilinca, ki sta bila zaprta v odročnem stolpu.V minuti smo bili oblečeni in smo bili že na poti. Od tukaj je prevzel vodstvo Aleksej. Povedal je, da bomo iz prepovedanega stolpa rešili oranžnega in rdečega vilinca, nato pa nas bo podmornica prepeljala do rakete, s katero bomo poleteli na Zemljo, kjer se bomo ponovno naučili po človeško deliti upanje in ljubezen in se nato vrnili domov. Medtem ko nam je to Aleksej govoril, smo vsi morali premagati prenekatero oviro. Marina je jezdila aligatorje, ki so poskušali pojesti, Trisha nam ni hotela slediti, ker je hotela jesti sladkorno peno, Dereka pa je napadel trop divjih psov.Ko smo končno le prišli do stolpa, nas je čakala še ena naloga, ki pa jo je Aleksej pozabil omeniti. Morali smo se pretihotapiti mimo stražarja, ki je stražil stolp.Derek mu je neopazno uspel izmakniti ključe. Prehoditi smo morali tisoč stopnic in odkleniti devet vrat, da smo prišli do zaprtih črnih vilincev. S pomočjo uroka iz rokopisa smo ju spremenili nazaj v mavrična vilinca. Nakar so se odprla tla pod nogami in smo padli na trda tla podmornice.Luka, rdeči vilinec, je poiskal komandno ploščo, v katero smo preusmerili moči in zagnali podmornico, ki nas je v hipu prepeljala do rakete. Na osnovi biometričnih kamer, ki so nas prepoznale, so se odprla in vrata rakete. V notranjosti je bilo sedem sedežev v barvi mavrice. Ko smo se posedli vsak na svoj sedež, nas je raketa odpeljala na Zemljo, točneje v Slovenijo, v mesto Lendavo. Raketo smo skrili v bližnjem gozdu in se odpravili v mesto, saj nas Zemljani niso videli zaradi tega, ker smo čarobna bitja.In tako smo pokukali v stanovanja in zbirali različna razpoloženja od veselja, razposajenosti do sočutja in ljubezni. Počasi smo se pomikali z Vzhoda proti Zahodu in za nami je bilo veliko pregledanih hiš, v katerih je bilo občutiti različna razpoloženja.Nisem občutljiv človek, vendar me je včasih ganilo, kakšna vsa razpoloženja in čustva se prepletajo v nekaterih hišah.

V Piranu nas je čakalo presenečenje, saj nas je tam že čakala naša raketa, ob njej pa so stali čisto majčkeni ljudje. Razložili so nam, da so bitja, ki živijo na Zemlji in jih ljudje poznajo, čeprav jih ne poznajo zares. Že naši pogledi so izdajali, da nismo razumeli, kaj so nam s tem želeli povedati. Zato je moški na levi hitel razlagati: „Mi smo v človeku od tistega trenutka, ko se zbudi do tistega trenutka, ko zaspi. Zvečer se umaknemo iz uma in damo prostor sanjam.“ Nato je še dodal: „ Poznamo vse človekove tegobe in radosti, pa tudi vi ste jih spoznali, zato se lahko vrnete na vaš planet in popravite stvari, pri vas mavrični vilinci. Čeprav je Slovenija majhna, so v njenih prebivalcih različna čudovita občutja in upam, da vam je ta majhen narod pomagal.“ In ko je to izrekel, so naenkrat vsi izginili.Tako smo se odpravili na raketo in odleteli domov.

Takoj ko smo prispeli, smo zna našem planetu začeli oddajati dobro voljo, veselje in ljubezen … in prebivalci planeta Xi so vedno bolj in bolj čutili srečo. Tudi kralj in kraljica sta jo začutila in se spremenila.Črna sila je tako izgubila nadzor nad še enim planetom. Kralj in kraljica sta se začela truditi za svoj planet in kmalu sta ga spremenila nazaj v pravi raj.Tudi na našem planetu so žalostni ljudje, ki si želijo prijazne besede in pomoči. Tudi ti lahko ljudi navdaš z upanjem, toplino, dobroto in ljubeznijo samo z nasmehom, prijazno besedo. Enim dobrim delom na dan. Tudi če nisi mavrični vilinec! Ali morda pač?

Avtorica: Tinka Munda, 7. b
Mentorica: Karmen Ivančič

neža
Avtorica: Neža Meško, 1. a
Mentorica: Silva Forštnarič








Hana Husejini 1a
Avtorica: Hana Husejini, 1. a
Mentorica: Silva Forštnarič, Leonela Djakovič






Hana Husejini 1a
Avtor: Vid Pišek, 5. b
Mentorica: Marta Skrbinšek








Hana Husejini 1a
Avtor: Žan Kovše, 1. b
Mentorica: Breda Pisar, Silva Ilec








Hana Husejini 1a
Avtorica: Tea Ovčar, 5. b
Mentorica: Marta Skrbinšek








Hana Husejini 1a
Avtor: Tadej Srečkovič, 8. a
Mentorica: Karmen Ivančič

 

Skok na naslovnico glasila

zdravasola-alpha-small  ekosola-alpha-small