Mavrične barve
»Bilo je kar malce hladno, saj je bilo že konec oktobra. Ulice so bile kot izmite, zahajajoči sončni žarki so se odbijali od hiš, ki so bile utrujene od večdnevnega dežja.In ljudje. Hodili so hitreje, avtomobili so se v mestni gneči pomikali bolj tekoče, vsi so bili nekako nasmejani in dobre volje, pešci in vozniki, skoraj vsi taksisti so si nekaj požvižgavali, kot da bi mesto preplavila glasba Beethovnove Ode radosti. Kot da bo jutri pomlad, ne zima, ki je sicer že čakala pred vrati.«
Vendar ni bilo vedno tako. In trenutno se pripravljam na praznovanje. Našemu planetu je dolgo vladala Črna sila.Počakjate, malce prehitevam, naj začnem na začetku.
Živjo, sem Bea. Živim na planetu Xi, v galaksiji Sončni utrinek. Na našem planetu vladata kralj Depresija in njegova žena Hudobija. Njuna otroka, Trisha in Derek, sta mavrična vilinca, tako kot jaz. Malce pocukrana in neverjetna zgodba, boste rekli, ampak ni res!
Veste, na našem planetu vlada prava zloba. Skupaj s svojima najboljšima prijateljema bomo odpotovali na Zemljo, kjer bomo poskušali z vašimi darovi, kot so dobrota, ljubezen in prijaznost rešiti naš planet. Če želite izvedeti zakaj, mi sledite.
Naš planet je bil včasih pravi raj, dokler ni prišel zlobnež in tiran, Kralj Depresija, ki je naš planet spremenil v črno puščavo. Z družino prihaja s planeta Y. To je najzlobnejši planet v naši galaksiji in vlada mu Črna sila. Odkar na našem planetu vlada ta Črna sila, se vsi prebivalci vlečejo kot noč čez nebo in so kot nevihtni oblaki. Le za nas, mavrične otroke, je ostalo upanje, saj imamo moč, da se ne ujamemo v tanke, trdno spletene mreže teme in zla. Veste, kar zmrazi me, ko o tem razmišljam.Ko je naš planet zajela tema, me je bilo prve dni močno strah. Vsa ta tema in grozodejstva, storjena v njej … Res izjemno zastrašujoče.Moje mavrične barve res niso za takšno temo in hlad. Najbolj zanimivo pri vsem tem pa je, da je bila tudi kraljeva družina včasih prijazna in povsem običajna, dokler ni zavladala Črna sila. Ta črna sila ne mara prijaznih ljudi, zato jih je izgnala s planeta.
Kralj Depresija in Kraljica Hudobija, ki sta bila mavrična vilinca, sta se zato skupaj s svojima otrokoma zatekla na naš planet. To je bila le pretkana poteza Črne sile, ki je na ta način zavladala tudi našemu planetu. Tako sta se kralj in kraljica spremenila v hudobneža brez primere. Na srečo pa to ne velja za njuna otroka.
Ravno zdaj sedim skupaj z Derekom in Trisho v našem skrivnem laboratoriju, ki je nekoč pripadal doktorju Kozlu. Tukaj se družimo in iščemo rešitev za naš planet. Sem smo pretihotapili nekaj ključnih predmetov iz kraljeve zakladnice, vključno s starodavnim rokopisom, ki ga skušamo razvozlati. Zato smo morali laboratorij, ki smo ga spremenili v skupno stanovanje, prepleskati v sedem mavričnih barv. Stene smo okrasili še z našimi skrivnimi znaki moči.Kot mavrična vilinka bele barve je moj zaščitni znak kuščar z belim očesom, saj se v beli barvi odsevajo vse druge barve mavrice. V ljudeh budim prijaznost, spoštovanje in hvaležnost.Trishin znak je hobotnica z vijoličnim očesom, saj je Trisha mojstrska vohunka in ima različne obraze za različne ljudi. Lahko je prijazna ali hudobna, nečimrna ali preprosta. Nikoli je ni možno prebrati.Derekov zaščitni znak je delfin, je izjemen plavalec, prijazen in pameten in se znajde v vsakem položaju.Medtem ko smo preurejali stanovanje, je Derek naenkrat najprej zamišljeno pogledal Trisho, nato mene pa spet Trisho in rekel: „Vesta, draga moja sestra in prijateljica, mislim, da tako ne bo več šlo naprej.“S Trisho sva se spogledali tako, da bi se še iz vesolja videlo, da ga ne razumeva, kaj je hotel povedati … Toda kmalu se nama je začelo svitati, kaj je mislil.
„Poglejta, pred vrati so prazniki, ljudje pa so vedno bolj zagrenjeni, brezbrižni … Mi smo mavrični vilinci, ki so stoletja skrbeli, da ljudje niso bili žalostni, ampak so na življenje gledali pozitivno, z navdušenjem. A vendar bomo očitna prva generacija, ki ji ne bo uspelo“ je žalostno nadaljeval Derek.
Trishi to sploh ni bilo všeč, saj je želela biti znana po tem, da ji vedno uspe, zato je rekla: „Potem pa ukrenimo kaj. Če me poznata, potem vesta, da se ne predam tako zlahka.“ „Da, toda kaj naj naredimo,“ je vprašal Derek in naju pogledal.
„Čakajta. Se spomnita, ko smo nevede vzeli iz kraljeve zakladnice starodavni rokopis? Mislim, da je rešitev v njem, vendar smo nekaj spregledali, sem rekla in dodala: „Derek, mi ga, prosim, prineseš?“
Derek je poiskal rokopis in mi ga izročil. Odvila sem papirus in se zastrmela vanj.
„Hej, poglejta. Tukaj piše nekaj o mavričnih vilincih. Trisha ali lahko ti prebereš,“ papirus sem izročila Trishi, ki je začela brati: „Vsi vilinci skozi zgodovino so živeli z istim namenom. Žalostne ljudi so navdajali z upanjem. O ne, poslušajta dalje, je rekla Trisha. Tukaj piše, da bo ena generacija zamočila, vendar da se bo šest mavričnih vilincev odpravilo na Zemljo po čudežno zdravilo.«
Vsi trije smo se spogledali. Toda mi smo samo trije,“ je Trisha prestrašeno povedala. Postala sem žalostna, vendar sem se takoj spet nasmehnila in dejala: „Mogoče pa ne. Mislim, da na mavrične vilince nismo gledali v celoti, ampak smo izhajali iz tega, da smo samo trije. Pa vendar, koliko barv ima mavrica? Šest. Ampak mislim, da nas je mavričnih vilincev sedem, saj sem vilinka bele barve, ostalih šest pa so v barvi mavrice. Vse kar moramo narediti je, da najdemo ostale štiri vilince in se skupaj odpravimo na Zemljo.“
Vendar se nismo trudili z iskanjem, ker je že čez nekaj minut zazvonil hišni zvonec.
Derek je odprl vrata in vstopila dva neznanca. Dekle, bilo ji je ime Marina, je povedalo, da je mavrična vilinka zelene barve, njen prijatelj Aleksej pa vilinec rumene barve. Tudi onadva sta imela prepis rokopisa in sta nas prišla iskat, da bi jima pomagali rešiti črna vilinca, ki sta bila zaprta v odročnem stolpu.V minuti smo bili oblečeni in smo bili že na poti. Od tukaj je prevzel vodstvo Aleksej. Povedal je, da bomo iz prepovedanega stolpa rešili oranžnega in rdečega vilinca, nato pa nas bo podmornica prepeljala do rakete, s katero bomo poleteli na Zemljo, kjer se bomo ponovno naučili po človeško deliti upanje in ljubezen in se nato vrnili domov. Medtem ko nam je to Aleksej govoril, smo vsi morali premagati prenekatero oviro. Marina je jezdila aligatorje, ki so poskušali pojesti, Trisha nam ni hotela slediti, ker je hotela jesti sladkorno peno, Dereka pa je napadel trop divjih psov.Ko smo končno le prišli do stolpa, nas je čakala še ena naloga, ki pa jo je Aleksej pozabil omeniti. Morali smo se pretihotapiti mimo stražarja, ki je stražil stolp.Derek mu je neopazno uspel izmakniti ključe. Prehoditi smo morali tisoč stopnic in odkleniti devet vrat, da smo prišli do zaprtih črnih vilincev. S pomočjo uroka iz rokopisa smo ju spremenili nazaj v mavrična vilinca. Nakar so se odprla tla pod nogami in smo padli na trda tla podmornice.Luka, rdeči vilinec, je poiskal komandno ploščo, v katero smo preusmerili moči in zagnali podmornico, ki nas je v hipu prepeljala do rakete. Na osnovi biometričnih kamer, ki so nas prepoznale, so se odprla in vrata rakete. V notranjosti je bilo sedem sedežev v barvi mavrice. Ko smo se posedli vsak na svoj sedež, nas je raketa odpeljala na Zemljo, točneje v Slovenijo, v mesto Lendavo. Raketo smo skrili v bližnjem gozdu in se odpravili v mesto, saj nas Zemljani niso videli zaradi tega, ker smo čarobna bitja.In tako smo pokukali v stanovanja in zbirali različna razpoloženja od veselja, razposajenosti do sočutja in ljubezni. Počasi smo se pomikali z Vzhoda proti Zahodu in za nami je bilo veliko pregledanih hiš, v katerih je bilo občutiti različna razpoloženja.Nisem občutljiv človek, vendar me je včasih ganilo, kakšna vsa razpoloženja in čustva se prepletajo v nekaterih hišah.
V Piranu nas je čakalo presenečenje, saj nas je tam že čakala naša raketa, ob njej pa so stali čisto majčkeni ljudje. Razložili so nam, da so bitja, ki živijo na Zemlji in jih ljudje poznajo, čeprav jih ne poznajo zares. Že naši pogledi so izdajali, da nismo razumeli, kaj so nam s tem želeli povedati. Zato je moški na levi hitel razlagati: „Mi smo v človeku od tistega trenutka, ko se zbudi do tistega trenutka, ko zaspi. Zvečer se umaknemo iz uma in damo prostor sanjam.“ Nato je še dodal: „ Poznamo vse človekove tegobe in radosti, pa tudi vi ste jih spoznali, zato se lahko vrnete na vaš planet in popravite stvari, pri vas mavrični vilinci. Čeprav je Slovenija majhna, so v njenih prebivalcih različna čudovita občutja in upam, da vam je ta majhen narod pomagal.“ In ko je to izrekel, so naenkrat vsi izginili.Tako smo se odpravili na raketo in odleteli domov.
Takoj ko smo prispeli, smo zna našem planetu začeli oddajati dobro voljo, veselje in ljubezen … in prebivalci planeta Xi so vedno bolj in bolj čutili srečo. Tudi kralj in kraljica sta jo začutila in se spremenila.Črna sila je tako izgubila nadzor nad še enim planetom. Kralj in kraljica sta se začela truditi za svoj planet in kmalu sta ga spremenila nazaj v pravi raj.Tudi na našem planetu so žalostni ljudje, ki si želijo prijazne besede in pomoči. Tudi ti lahko ljudi navdaš z upanjem, toplino, dobroto in ljubeznijo samo z nasmehom, prijazno besedo. Enim dobrim delom na dan. Tudi če nisi mavrični vilinec! Ali morda pač? Avtorica: Tinka Munda, 7. b Mentorica: Karmen Ivančič
|
Avtorica: Neža Meško, 1. a Mentorica: Silva Forštnarič
Avtorica: Hana Husejini, 1. a Mentorica: Silva Forštnarič, Leonela Djakovič
Avtor: Vid Pišek, 5. b Mentorica: Marta Skrbinšek
Avtor: Žan Kovše, 1. b Mentorica: Breda Pisar, Silva Ilec
Avtorica: Tea Ovčar, 5. b Mentorica: Marta Skrbinšek
Avtor: Tadej Srečkovič, 8. a Mentorica: Karmen Ivančič
|