icon facebook png 26 icon instagram icon instagram Erasmus+  Erasmus+  Erasmus+Erasmus+
  • 1
  • 2
  • 3
  • 4

Glasilo april 2019 naslovnica velika
Skok na naslovnico glasila

V svetu domišljije

Zelena kapica sreča Sneguljčico v parku

Nekoč, pred davnimi časi, je živela Zelena kapica. Živela je z mamo in očetom, ter s sestro in z bratom.
Nekega dne ji je rekla mamica, naj vzame mlajšega brata in naj gresta v park.
Zelena kapica je bila vesela, da bo skrbela za brata. Na sprehodu po parku parku sta srečala Sneguljčico. Vprašala sta jo, kaj dela. Povedala je, da išče zeleni prah in se sprehaja, ker je lep sončen dan, ter ima danes rojstni dan. Zelena kapica in njen brat sta ji voščila: »Vse najboljše.« Sneguljčica se jima je zahvalila.Skupaj so praznovali rojstni dan, pili zeleni sok, jedli zeleni sladoled in se zabavali.

Avtorica: Hasibe Huseini, 4. a
Mentorica: Karmen Plavec


Avtorica: Hanna Bender, 1. a
Mentorica: Silva Forštnarič, Leonela Djakovič

 

  

Liam Kelc1.b
Avtor: Liam Kelc, 1. b
Mentorica: Breda Pisar, Silva Ilec

Dobra vila na ptujskem gradu

Nekoč je na ptujskem gradu živela dobra vila. Ljudem je dala vse, kar so potrebovali in tako so ljudje živeli z vsem, kar so želeli. Nikoli jim ni nič manjkalo, zato so ljudje hoteli dobri vili to povrniti. Vila je bila vedno nasmejana, vesela, dobra in je bila vedno pripravljena vsem ljudem pomagati. Problem je bil, ker nihče ni vedel, kaj naj ji podari. Potem so se spomnili, da ima vila rojstni dan in so se odločili, da ji priredijo koncert, jo lepo oblečejo, ji dajo krono, verižice in prstane, čevlje, torto in slaščice.
Naslednjega dne je imela vila rojstni dan. Zelo lepo so jo oblekli, ji dali krono, spekli torto in slaščice, ji voščili in priredili koncert. Zabavali so se do večera. Zvečer je bila vila vesela in utrujena. Na odru se je zahvalila za najlepši rojstni dan in potem se je napotila proti ptujskemu gradu. Noč je bila tiha, mirna in vesela. Vila se je do konca svojih dni spominjala svojega najlepšega rojstnega dne in še naprej je bila dobra in prijazna do vseh ljudi.

Avtorica: Ljubka Mia Marin, 3. b
Mentorica: Irena Prelog

  

 

 

Pravljice varuške Maše

Na levem bregu reke Drave se izza oblakov dviguje prečudovito grajsko poslopje. Na njem je nekoč bilo življenj v polnem teku, saj je v njem prebivalo polno grajskih družin. Med njimi je bila tudi kraljeva mišja družina.
Mišji družni pač ni bilo nikoli dolg čas, ker jim je vsak dan popestrila mala princesa Kim. Bila je navihan otročiček, polna veselja in radovednosti. Ker sta njena starša bila preveč zaposlena s kraljevimi nalogami in dolžnostmi, jo je pestovala varuška Maša. Maša je bila preprost mišji deklič, ki je rada sanjarila in iz sanj so nastale pravljice, ki jih je pripovedovala otrokom. Vsak večer je Kim popeljala v svet pravljic in sanj. Svoje zgodbice je zapisovala na papir in jih hranila pod Kimino posteljo iz orehove lupine polne mehkega roza perja. Čez dan sta  bili na grajskem dvorišču, kjer se je Kim igrala z ostalimi otroki tega kraljestva. Maša je Kim varovala tudi pred največjo nadlogo. In to je bila muca Sneda. Ta je hotela uničit mišje kraljestvo.
Kim je odraščala in zrastla v pravo princeso. Čeprav je bila že samostojna, si je ob sebi še vedno želela varuško Mašo. Bila ji je kot druga mama in najboljša prijateljica.
Nekega dne je Kim prejela žalostno novico. Njena varuška Maša je za vedno odšla. Odšla je med oblake, kjer je in bo vedno svetila kot najsvetlejša zvezdica. Kim je bila zelo žalostna in osamljena. Druge varuške Kim ni želela. Dnevi in leta so minevali in Kim je rastla naprej. Ker je prerastla svojo posteljo iz orehove lupinice, so ji služabniki prinesli novo. Ko so staro posteljo dvignili, je Kim pod posteljo našla zvitek listov. To so bile Mašine pravljice. V očeh so se ji pojavile biserne solzice sreče, saj je našla največji zaklad tega kraljestva. Usedla se je na zamašek, na katerem je vsak večer ob njej sedela Maša in pričela brati pravljice. Brala jih je na glas. Po vsem kraljestvu je zavladala tišina in vsi so poslušali pravljice varuške Maše. Te pravljice obstajajo še danes. Če mi ne verjamete, poiščite Pravljico o miški izpod ptujskega gradu in izvedeli boste marsikatero dogodivščino princese Kim, ki jo je zapisala varuška Maša.

Avtorica: Maša Vinko, 6. a
Mentorica: Urška Hlupič Voda


Avtorica: Tia Šimenc, 5. b
Mentorica: Marta Skrbinšek

 

   

Kamen želja

Bil je lep zimski dan. Deklica Kara in njen brat Gaj v mestu poslušata zgodbo o kamnu želja. Gospa, ki pripoveduje to zgodbo, je povedala, da je do tega kamna zelo težko priti. A Karo in Gaja to ne ustavi, saj si kamen zelo želita.
Kara je rekla: »Gaj kaj praviš, da bi se odpravila iskat ta kamen želja?«
In Gaj odgovori: »Potem pa greva, če ti tako praviš.«
Hodila sta ure in ure dokler nista prišla do temne jame. Oba sta bila zelo pogumna, zato se nista prestrašila nobenega čudnega zvoka, ki se je slišal iz notranjosti jame. A pot se še ni prenehala. Potovati sta morala skozi tri jame in štiri gozdove. In končno je kamen želja pred njima. Seveda ga nista morala takoj vzeti, a spomniti sta se morala besed, ki jih je izrekla tista gospa, ki je pripovedovala. Besede so se glasile: »Kamen želja izpolni mi mojo največjo željo!«
Ker pa je kamen bil modre in oranžne barve sta si predstavljala, da je v tem kamnu pol leda in pol ognja. A vsak je kamen prijel za svojo stran. Kara za modro in Gaj za oranžno in izrekla sta tisto besedo, a potem je imel vsak svoje moči. Gaj je bil vroč kot ogenj Kara pa hladna kot led. Takoj sta hotela iti nazaj v mesto v katerem živita. Zato sta tekla in tekla vse skozi jame in gozdove. Srečo sta imela, da sta se domov vrnila živa in zdrava. A moči so ostale znotraj njiju. Še danes mogoče so.

Avtorica: Lana Furman, 5. a
Mentorica: Irena Golob

 

Neo Ducman 1a
Avtor: Neo Ducman, 1. a
Mentorica: Silva Forštnarič, Leonela Djakovič

 

 

 

 


Čarobne smuči in sani


Nekoč sta živela brata Maks in Jan. Ta dva fanta še nikoli nista videla snega, saj živita v vroči Avstraliji.
To se bo kmalu spremenilo, saj se peljeta proti zasneženi Švici. Tja gresta na božične praznike k babici in dedku. Po dolgi vožnji z letalom se zdaj z avtomobilom bližata koči, kjer živita babica in dedek.
Prispela sta po približno pol ure in babica in dedek sta se vnukov zelo razveselila. Tudi Jan in Maks sta se babice in dedka razveselila.
V koči sta se razpakirala in udobno namestila. Bila sta skupaj v sobi s pogradom. Bila sta kmalu nared in odšla sta dol h kosilu.
Dedek je rekel: »Ko se najesta gremo smučat.« Spogledala sta se in odgovorila dedku: »Ne znava smučat.« Dedek je rekel, da ju bo naučil.
In res. Oblekla sta se in odšli so z avtom, do parkirišča in nato v gondolo. Fanta je bilo res strah, saj bosta prvič na smučeh. Na vrhu so si sposodili smuči in Jan je videl svetlo modro žareče smuči. Na njegovo srečo so bile njegove velikosti.
Medtem pa je Maksu postalo zelo slabo. Moral je oditi v dolino. Dedek mu je dal denar in je rekel: »Kupi si sani in se sankaj po bregu.«
Nato sta se Jan in dedek odšla smučat. Pri smučanju so smuči Janu zelo hitro tekle, in brez težav naredile katerikoli zavoj. Dedek je ostal brez besed. Ni vedel, da lahko nekdo tako dobro prvič smuča. Dedek je vprašal Jana kako mu gre tako dobro? On pa je rekel samo, da nima pojma in misli, da so zato krive smuči. 
Po dobrih dveh urah prijetnega smučanja sta se vrnila domov.
Na poti, do gondole je iz smuči prišla kača in rekla: »Te smuči pomagajo vsakemu, ki je dobrega srca. Kača je nato odletela v zrak in se ni vrnila.
Ugotovila sta, da se je tudi Maks zabaval. V dolini je šel na čaj in ni bil več tako bolan. Nato si je kupil rdeče sani. Rekel je, da so ga nesle zelo hitro. Prav mogoče so tudi te sani čarobne,
To ne bomo nikoli izvedeli.

Avtor: Bor Kaučič, 6. b
Mentorica: Karmen Ivančič

 


Snežinka Ledenka


Prišla je zima in z njo prve snežinke. Med milijoni snežink je padala tudi Ledenka.
Bila je najmanjša, najbolj trmasta in radovedna. Preden bi padla na zemljo in se stopila, je hotela prepotovati cel svet. Mislila si je: »Le kako, saj samo letim po nebu navzdol, padem in se stopim, ali pa sem zvita v snežakovi glavi. Nočem tako kratkega življenja! Hočem dlje živeti! A za zdaj ne moram nič. Bomo videli, kaj bo, ko padem na tla.« 
Čez nekaj minut je Ledenka padla na tla, ko so se otroci prišli igrat na sneg. Ledenko so premetavali sem in tja.
Ko je mama poklicala otroke v hišo, je Ledenka slučajno obtičala na Mihovi rokavički in skupaj z njim odšla v hišo. Mihova družina je naslednji dan odpotovala v Ameriko.
Z letalom so potovali vse do New Yorka. Tam so šli na sprehod. Ko so si ogledali celo mesto, so se odpravili proti hotelu. A Ledenka skupaj z njimi na poti ni bila dolgo, saj je kmalu pristala na dečkovi kapi. Ni vedela, kam gre deček in njegova družina. Bilo je že pozno, zato je zaspala.
Zbudila se je v neki čudni deželi, ki ni bila vajena. Zaklicala je: »Afrika! Od nekdaj sem si želela v Afriko!« Njihova pot je trajala približno dvanajst dni. Videla je slone, žirafe … Po dvanajstih dneh so se vrnili v New York.
Tam je slučajno padla na dekličin šal. Tudi zanjo in njeno družino ni vedela, kam potujejo. Celo pot je ostala budna, medtem ko je deklica dremala. 
Začelo se ji je dozdevati, da gredo na Antarktiko. Res so šli. Tam je videla severne medvede. Pot ji je bila zelo zanimiva, a čez tri dni so se vrnili. Deklica je stanovala v isti deželi kot Ledenka.
Kmalu je Ledenka prišla domov, videla domače in jim govorila, kje je bila in kaj vse je videla.
Ledenka še danes tava nekje po svetu, če se še ni stopila. Le pri kom je danes na obisku?

Avtorica: Eva Vrbanjac, 6. b
Mentorica: Karmen Ivančič 

 

 

  

Ptuj

Nekoč je obstajalo mesto. Prebivalci mesta so bili srečni in veseli. Ob ptujskem gradu je tekla reka Drava, ki je včasih tekla hitro, včasih pa počasi. Ptujski grad pa je imel tudi kraljico in kralja, ki sta bila zelo vesela, da je ob gradu tekla reka Drava. Potem so se odločili, da bodo čez reko zgradili most. Prebivalci Ptuja so bili zelo veseli, da so si od blizu lahko ogledali reko Dravo. Ob reki nekaj manjka so rekli. Prišli so gradbeniki z načrti in zgradili so šolo. Ta šola se je imenovala Mladika. Ob reki Dravi in šoli se je vedno sprehajalo veliko ljudi. Nekega dne pa so opazili v reki nekaj zanimivega. Vse prebivalce je zanimalo, kaj to je. Prvi, ki so za to skrivnostno stvar izvedeli, so bili pirati. Ta skrivnost je bila tudi dragocena. To je bilo zlato. Drava je tekla skozi najsrečnejše mesto Ptuj. Pirati seveda te skrivnosti niso izdali nikomur.
Mogoče jo hranijo še danes?

Avtor: Mika Nikola Marin, 1. a
Mentorica: Silva Forštnarič

 

Grad Katarina Verdenik 5b

Avtorica: Katarina Verdenik, 5. b
Mentorica: Marta Skrbinšek

 

  

Urska okretic Tomazic 5b
Avtorica: Urška Okretič Tomažič, 5. b
Mentorica: Marta Skrbinšek

Pravljica o princesi

Nekoč, pred davnimi časi, je nastalo mesto, ki se je imenovalo Ptuj. Ptuj je imel tudi grad, ki je bil na majhnem hribčku. Na gradu so živele princese in princi. Vsi so bili zelo prijazni in so se imeli zelo lepo. Ker je bilo na gradu dosti otrok, so se odločili, da za otroke zgradijo vrtec. Zraven gradu je bil vrtec, ki so ga imenovali Narcisa. Ali veste zakaj? Zato, ker je tam raslo mnogo narcis. Vrtec so obiskovale princese, princi. Nekega dne se je princesa Klara izgubila. Vsi princi in princese so iskali princeso Klaro, a je niso našli. Nenadoma pa se  princ spomnil, da je mogoče princesa med narcisami. In res? Ker je imela princesa Klara tisti dan rumeno oblekico, je bila skrita med narcisami. Zelo so bili srečni, ko so jo našli. Skupaj so odšli na grad.

Avtorica: Hanna Bender, 1. a
Mentorica: Silva Forštnarič

 

   

 

 


Zimska princesa


Nekoč je živela zimska princesa. Ime ji je bilo Sofija. Živela je na gradu, ki ga je obdajal sam led.
Sofija je zelo rada drsala okoli svojega gradu. Zato je priredila ples na drsalkah. A nihče ni prišel, ker niso imeli časa, zato ni vedela, kaj bi počela. Prišel je drugi dan in Sofija je imela rojstni dan, zato je ples na drsalkah prestavila na njen rojstni dan. Vsi, ki jih je Sofija povabila, so prišli. To je bil njen najlepši dan v življenju. Ko so gostje odšli, je Sofija vsa darila odnesla v svojo sobo. Prvo darilo, ki ga je pogledala je bil medvedek, hitro si ga je odnesla v svojo posteljo.
Ker je bila utrujena, se je odločila, da bo druga darila pogledala naslednji dan. Stuširala se je, umila zobe, šla v posteljo in objela svojega novega medvedka ter sladko zaspala.

Avtorica: Zoja Ortl, 3. a
Mentorica: Sonja Plajnšek

 

Ajda Ciglar1 4b
Avtorica: Ajda Ciglar, 4. b
Mentorica: Renata Sužnik

 

  

Gea Palir 4a 
Avtorica: Gea Palir, 4. a
Mentorica: Karmen Plavec

 

Pravljica o treh drevesih

Nekoč so živeli trie modreci Luka, Peter in Janez.
To niso bili navadni modreci, ker so poznali skrivnost, ki so jo dobro varovali. Skrivnost pa je bila dolina, v kateri so rastla tri drevesa.
Prvo drevo si je želelo postati čoln, drugo hiša in tretje je hotelo ostati drevo.      
Nekega dne so se odločili, da bodo odpotovali v to dolino. Potovali so devet dni in devet noči. Prečkali pa so devet gora in devet voda.
Ko so modreci prišli v dolino, je Jaka rekel: »Poglejta ta tri drevesa. Prvo se mi zdi ravno pravšnjo za čoln.«
Peter pa:  »Drugo drevopa za hišo.«
Nato pa se je še oglsil Peter in rekel: »Tretje drevo ima lepo in gosto krošnjo, pod katero se lahko spočiješ.
Vsem so se ideje zdele odlične. Tako so te ideje uresničili in hkrati izpolnili želje dreves.
Srečno živijo do konca svojih dni. No, mogoče pa živijo še danes v še vedno neodkriti dolini, kjer čakajo nate, da jih boš našel.

Avtor: Josia Bender, 6. b
Mentorica: Karmen Ivančič

 

  

Na gradu

Nekoč je bilo eno malo mestece, v katerem je bila vojna. Malo mestece se je razdelilo na tisoč manjših mestec. Teh tisoč mestec se je združilo v eno mesto Ptuj. V tem mestu je bil prelepi grad, ptujski grad. V njem so prebivali kralj, kraljica, car, carica, princesa in princ in zmaj. Zmaj je hotel zaklad, a še bolj od zaklada, si je želel princeso. Vendar je princ še pred zmajem zasnubil princeso in sta se poročila. Poroka je bila na ptujskem gradu. Vsi prebivalci Ptuja so bili na poroki. Živela sta srečno do konca svojih dni!
Mogoče živita še danes? Če vas zanima, pridite k nam na Ptuj, točneje na ptujski grad, kjer vam bomo izdali skrivnost.

Avtorica: Neža Meško, 1. a
Mentorica: Silva Forštnarič

 

Ema Kafel 1a
Avtorica: Ema Kafel, 1. a
Mentorica: Silva Forštnarič, Leonela Djakovič

 

 

Gabrijel Vorih 5 b
Avtor: Gabrijel Vorih, 5.b
Mentorica: Marta Skrbinšek

Pravljica o medvedu kurentu

Nekoč je živelo eno mesto, ki se je imenovalo Ptuj. Nad mestom je bil hrib na katerem je bil grad. Imenovali so ga ptujski grad. Nekoč je prišel v mesto medved. Ljudje niso vedeli zakaj. Po dolgih letih razmišljanja, so ugotovili, da kadar se je pojavil, je zima sčasoma izginila. Vzeli so ga za svojega. Nekega dne ga je opazila tudi deklica. Najprej se ga je bala, ker je imel zvonce in ježevko. Potem je tudi deklica ugotovila, da kadar medved poskoči in zaropota, sneg kmalu izgine. Počasi se je navadila na to žival. Prav tako tudi ostali ljudje. Po dolgem času so medvedu dali drugo ime. Medved je postal kurent.
Kurent že dosti let hodi po Ptuju. Deklica ve, da bo prinesel pomlad.

Avtorica: Ema  Kafel, 1. a
Mentorica: Silva Forštnarič

 

 

  

Zmaj na Ptuju

Pred davnimi časi je na Ptuju živel zmaj, ki je vsako leto od prebivalcev zahteval svoj davek, da jim je dal mir. V boj z njim so morali poslati mladeniča. Zmaj je vsako leto premagal izzivalca in ga požrl. Bila pa je prerokba, ki se je glasila tako: Zmaja bo ugnal dobrosrčen fant.
Grof je menil, da so najbolj plemeniti plemiči in dvorjani, zato je vsako leto v borbo z zmajem poslal enega izmed njih. V resnici pa nihče od plemičev in dvorjanov ni bil kaj prida in zmaj je znova in znova zmagal.
Grofa je pričenjalo skrbeti, saj mu je začelo primanjkovati plemičev in dvorjanov. Njegov svetovalec mu je zato prišepnil, naj to leto pošlje mladega kmeta. Izbrali so nesrečneža, ki je čakal v ječi ta dan. Čez dva tedna je izbranec moral v boj. Fant je bil dobrega srca in ni hotel raniti zmaja. Grof mu je obljubil roko svoje hčere edinke, če bo zmogel končati prekletstvo.
Odklonil je vse orožje in golorok odšel do zmajeve votline. Ko je zmaj zagledal ubogega kmeta, se je iz njega pričel norčevati in se smejati. Krohotal se je vse bolj in bolj, vse dokler mu ni od smeha odpadla glava. Tako je dobri mladenič brez boja premagal zmaja.
Vrnil se je na grad, kjer so ga slavnostno sprejeli. V kratkem se je poročil z grofovo hčerko.  Ko je stari grof  bil že zelo star in slaboten, je naznanil, da bo zasedel njegovo mesto na gradu. Mladi grof je zelo modro vladal in tako sta on in njegova grofica živela lepo do konca svojih dni.

Avtor: Kristijan Kreft, 3. b
Mentorica: Irena Prelog

  Klara Hvalec1 4
Avtorica: Klara Hvalec, 4. b
Mentorica: Renata Sužnik

 

  

Gabrijel Vorih 5b
Avtor: Gabrijel Vorih, 5. b
Mentorica: Marta Skrbinšek

Čudežno pero

V nedeljo se je fant sprehajal ob jezeru in zagledal onemoglega laboda. Dal mu je hrano in mu pomagal. Labod je fantu dal pero in mu rekel, da mu bo izpolnilo tri želje na teden.
V ponedeljek so šli v zimsko šolo v naravi. Najprej so si učenci morali razpakirati in pripraviti postelje. Fant je iz žepa vzel čudežno pero in si zaželel, da bi se vse to naredilo samo. In se je to res zgodilo. Naslednji dan so šli smučat. Fant ni vedel smučati. Spet je v roke vzel čudežno pero in si zaželel, da bi znal smučati. Res je znal. Vse naslednje dni zimske šole v naravi je smučal odlično. V petek je ta fant že zelo pogrešal starše, zato si je po kosilu zaželel, da bi že bil doma z vsemi svojimi stvarmi. Spet je vzel čudežno pero, da bi mu uresničilo to ogromno željo in res mu jo je. Napolnjen avtobus učencev in učiteljev in prtljage se je dvignil v zrak in odletel na Ptuj. Pred šolo je pristal ravno takrat, ko so starši prišli po svoje otroke. Čudili so se, zakaj je tako točen.
V soboto se je fant spet sprehajal ob jezeru in srečal laboda, ki mu je dal to čudežno pero in mu ga vrnil. Labod pa mu je rekel, da ga lahko kar obdrži. Fant je laboda vprašal, kako dolgo še bo to pero čudežno. Labod mu je odgovoril, da bo to pero čudežno do konca njegovih dni. 

Avtor: Aleš Petrovič, 6. b
Mentorica: Karmen Ivančič

 

 

  

Čudežne smuči

Nekoč so živele smuči. To niso bile navadne smuči, ker se je na teh smučeh lahko peljal samo deček Marko.
Če se je z njimi peljal kdo drug, so ga smuči odpeljale na Mars.
A zgodilo se je, da so smuči potrebovale novega lastnika.
Vsi fantje so se zbrali, da bi te smuči dobile novega lastnika.
Najprej si jih je obul fant Jan in kmalu so ga smuči vrgle na Mars.
Nato si jih je obul Uroš. Na njih je bil kar dober, zato so ga čez nekaj časa smuči odnesle na Mars.
Zadnji je bil na njih fant Tine. Smuči so ga hotele odnesti na Mars, ga niso mogle. Te smuči so se tako trudile, ampak so se utrudile. In tako je ta fant postal novi lastnik teh smuči.
Mogoče se še danes na teh smučeh pelje fant Tine. Zagotovo ga boste srečali, če se še vozi po zasneženih pohorskih strminah.

Avtor: Tin Grubelnik, 6. b
Mentorica: Karmen Ivančič

 

Jana Sluga 4a 
Avtorica: Jana Sluga, 4. a
Mentorica: Karmen Plavec

 

Skok na naslovnico glasila

zdravasola-alpha-small  ekosola-alpha-small